»Spoštovani dame in gospodje, vsakih pet sekund umre zaradi lakote otrok, mlajši od deset let. Vsak dan umre za lakoto 37.000 ljudi in nenehno jih je skoraj milijarda hudo podhranjenih. Poročilo o svetovni prehranjenosti Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, ki vsako leto objavi število žrtev, navaja, da bi lahko svetovno gospodarstvo ob svoji današnji razvitosti brez težav normalno prehranjevalo dvakrat toliko prebivalcev, kot jih ima svet. Objektivni primanjkljaj torej ne obstaja. Ni torej usodnega vzroka za masaker lakote, ki se vsak dan dogaja v ledeni brezbrižnosti. Otrok, ki umre zaradi lakote, je umorjen!
Umira se povsod enako, bodisi v somalskih begunskih taboriščih, v revnih četrtih Karačija ali predmestjih Dake – smrtni boj poteka zmeraj v enakih etapah. Pri podhranjenih otrocih se začne propadanje po nekaj dneh. Telo najprej porabi sladkor, potem maščobne zaloge. Otroci postajajo letargični, nato zmeraj bolj suhi. Imunski sistem se poruši. Driska pospeši hiranje. Ustni zajedavci in okužbe dihalnih poti povzročajo grozne bolečine. Začne se uničevanje mišic. Otroci ne morejo več stati na nogah, roke jim nemočno visijo ob telesu. Njihovi obrazi so podobni starčevskim. Sledi smrt.
V Keniji se že mesece gnete več kot 400.000 beguncev. Od junija prispe vsak dan 1500 novih. Vrata ograje iz bodeče žice so zaprta. Pred njimi uslužbenci Združenih narodov opravijo selekcijo. Noter spustijo le maloštevilne, ki še imajo možnost, da bodo preživeli. Manjka denar za intravenozno terapevtsko hranjenje, ki bi majhnemu, še ne preveč poškodovanemu otroku v dvanajstih dneh omogočilo vrnitev v življenje. Svetovni prehrambni program, ki naj bi zagotavljal takojšnjo humanitarno pomoč, je prvega julija zahteval dodatnih 180 milijonov evrov. Prišlo je samo 62 milijonov. Običajni proračun je leta 2008 znašal šest milijard dolarjev. V letošnjem je le še 2,8 milijarde dolarjev.
Zakaj? Ker so morale bogate države dajalke – posebno tiste iz Evropske unije, pa Združene države Amerike, Kanada in Avstralija – plačati na tisoče milijard evrov in dolarjev svojim domačim bančnim barabam za oživljanje medbančnih posojil, ki rešujejo špekulantske bandite. Za takojšnjo humanitarno pomoč in redne razvojne prispevke ni ostalo tako rekoč nič denarja. Zaradi zloma finančnih trgov so veliki špekulanti presedlali na borze agrarnih surovin in s poslovnimi mahinacijami ženejo cene osnovnih živil v astronomske višave. Tona žita stane danes 270 evrov. Pred letom dni je stala pol manj. Riž se je podražil za 110, koruza za 63 odstotkov.
Kakšne so posledice? Niti Etiopija niti Somalija, Džibuti ali Kenija si niso mogli pripraviti živilskih zalog, čeprav je bila naravna katastrofa že pet let predvidljiva. Na dežele afriškega roga pritiskajo njihovi dolgovi v tujini. Za infrastrukturne naložbe ni denarja. Umetno namakanje v Afriki južno od Sahare zajame le 3,8 odstotka obdelovalne zemlje, ponekod še manj. Suša nemoteno ubija. Tokrat bo umorila veliko desettisočev.
V Salzburgu se zbirajo številni lepi in bogati, mnogi izmed velikih bankirjev in koncernskih mogulov. Oni so povzročitelji in gospodarji tega kanibalskega svetovnega reda.
Kaj je moj sen? Glasba, gledališče, poezija – umetnost, skratka – prestavi ljudi onkraj njih samih. Umetnost ima orožje, kakršnega analitični razum ne pozna: prekoplje se skozi poslušalčevo oziroma gledalčevo najglobljo notranjost, predre tudi najdebelejši betonski pokrov egoizma, odtujenosti in oddaljenosti. Človeka zadene v njegovi notranjosti in zgane v njem ne slutena čustva. In na lepem se obrambni zid njegovega samopravičništva zlomi. Neoliberalna profitna utvara razpade v prah in pepel. V zavest prodre realnost, prodrejo umirajoči otroci.
V Salzburgu bi se lahko zgodili čudeži: prebujenje gospodov sveta. Vstaja vesti! A brez strahu, ta čudež se v Salzburgu ne bo zgodil. Prebujam se. Moj sen ne bi mogel biti bolj tuj resničnosti. Kapital je zmeraj in povsod in v vseh časih močnejši od umetnosti. »Nesmrtne gigantske osebe« Noam Chomsky označuje koncerne.
Lani je – tako svetovna bančna statistika – petsto največjih zasebnih koncernov nadzorovalo, upoštevaje vse sektorje skupaj, 52,8 odstotka svetovnega bruto socialnega produkta, torej vseh dobrin, ki se proizvedejo na svetu v enem letu. Njihova strategija je razbrzdano, družbeno povsem nenadzorovano povečevanje dobička. Vseeno je, kakšen človek je na čelu koncerna. Ne gre za njegova čustva, znanje, občutke. Gre za strukturno nasilje kapitala. Če ga človek ne ustvari, ga naženejo iz nadstropja upravnega odbora. Proti železnemu zakonu kapitalske akumulacije sta nemočna celo Beethoven in Hoffmannsthal.
L’art pour l’art je spisal Théophile Gautier sredi 19. stoletja. Teza o avtonomni umetnosti, ločeni od sleherne družbene resničnosti, ščiti mogotce pred njihovimi lastnimi čustvi in pred nevarnostjo morebitne spremembe stališč. Upanje ostaja boj narodov južne poloble, od Egipta in Sirije do Bolivije, in vztrajno, mučno vzpostavljanje radikalne opozicije v zahodnih vladajočih državah. Skratka, aktivno, neutrudno, solidarno, demokratično organiziranje revolucionarnega povračilnega nasilja [Gegengewalt].
Pred smrtjo obstaja življenje. Prišel bo dan, ko bodo ljudje skupaj živeli v miru, pravičnosti, modrosti in svobodi, brez strahu in materialne stiske.