PRITLIČJE:
Napis nad vhodom v razstavni prostor: LUBI SLOVENCI
Za tako imenovane »zgodovinske narode« je značilno, da imajo lastno državo in knjižni jezik. V razmerah, ko Slovenci še niso imeli lastne narodne države, so prizadevanja za vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika presegla jezikoslovne okvire. Že sam boj za formiranje slovenščine kot knjižnega jezika je bil v 19. stoletju prvovrstno politično dejanje. To je bilo dejanje naroda, ki terja pravico do suverenosti. Zahteve po priznanju slovenščine za uradni jezik so količile slovenski narodni prostor. Legitimnost za narodni obstoj so Slovenci v času boja za priznanje narodnih pravic videli tudi v Trubarjevem pozdravu Lubi Slovenci in celo v srednjeveških zapisih slovenskega jezika (na primer v Brižinskih spomenikih). Značilnost vseh slovenskih državotvornih političnih programov, in to vse do leta 1991, je, da so - eni bolj drugi malo manj korajžno- terjali, da postane slovenščina uradni jezik oziroma edini uradni jezik v Sloveniji.
Muzejska predstavitev:
Na sredi sobane gori večni ogenj, ob njem je prostor za častno stražo. Na stenah so predstavljene vse abecede, v katerih je bila v preteklosti zapisana slovenščina in najpomembnejši spomeniki slovenske pisane besede. Abecede simbolizirajo razvoj slovenščine od govorjenega do knjižnega jezika oziroma do uradnega jezika.

PRVO NADSTROPJE
Napis nad vhodom v razstavni prostor: NAPREJ ZASTAVA SLAVE
Stavek simbolizira narodna (politično-kulturna) gibanja Slovencev od sredine 19. stoletja do priznanja slovenske samostojnosti. Poudarek je na predstavitvi različnih množičnih shodov, na katerih so se postavljale borbene zahteve po narodni, državni in politični svobodi Slovencev.
Muzejska predstavitev:
Na sredini sobane je predstavljena narodna zastave iz leta 1848 in njen nastanek. Na stenah so predstavljene množična narodna gibanja, peticije, pisma, množični shodi, fotografije, praporji itd.
DRUGO NADSTROPJE
Napis nad vhodom v razstavni prostor:TOD SEKLA BRIDKA BODO JEKLA
Stavek simbolizira krvavo 20. stoletje, v katerem je za preživetje Slovencev in za nastanek slovenske države padlo in bilo ubitih mnogo Slovencev. Nadstropje je posvečeno boju slovenskega naroda proti tujim gospodarjem in osvajalcem.
Muzejska predstavitev:
Na sredini sobane so predstavljena slovenska odlikovanja za hrabrost v boju zoper okupatorje in agresorje. Na stenah so predstavljena izjemna dejanja, pogum in hrabrost slovenskih ljudi v boju z agresorji in okupatorji v 20. stoletju.

TRETJE NADSTROPJE
Napis nad vhodom v razstavni prostor: NA SVOJI ZEMLJI
Stavek simbolizira politične zahteve Slovencev po lastnem ozemlju, na kateri bi bili kot narod suvereni in gospodarji svoje usode.
Muzejska predstavitev:
V sredini sobane je postavljen Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel. Po stenah so izobešeni vsi zemljevidi od leta 1848 do mednarodnega priznanja Slovenije, na katerih je vrisano ozemlje sedanje slovenske države oziroma slovenski narodni prostor.

ČETRTO NADSTROPJE
Napis nad vhodom v razstavni prostor: NE VRAG, LE SOSED BO MEJAK
Stavek iz slovenske državne himne simbolizira željo Slovencev, da bi s sosedi živeli v miru in slogi. Nadstropje je posvečeno zgodovini mirovnih in državnih pogodb na Slovenskem oziroma pomembnih za Slovence od leta 1848 do vstopa Slovenije v EU in NATO pakt.
Muzejska predstavitev:
V sredi sobane je postavljen dokument, ki priča o vstopu Slovenije v OZN. Na stenah so predstavljene različne državne in mirovne pogodbe, ki so pomembne za zgodovino Slovencev od leta 1848 pa do vstopa Slovenije v EU in NATO pakt.

TERASA
Napis nad vhodom na razgledno teraso: POD SVOBODNIM SONCEM
Stavek nad vhodom na razgledno teraso simbolizira življenje v miru in svobodi.
Muzejska predstavitev:
Na sredini terase je kamen, ki ima na robniku vklesan verz Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Na vrhu kamna so vklesana imena krajev, ki so pomembni za zgodovino Slovencev, njihove nebesne smeri ter oddaljenost od spomenika na Cerju.
Na strehi terase ali na odprti terasi je postavljen teleskop za nočno opazovanje zvezd (POD SVOBODNIMI ZVEZDAMI).
 

Oddani komentarji:
Ladislav Placer, Pod akacijami 13, 1000 Ljubljana

Predlog scenarija je odličen, morda manj patetičnosti in več resničnih podatkov. Vsekakor pa menim, da bi bilo treba v drugem nadstropju vsestransko predstaviti žrtve 20. stoletja: 1. italijanska zasedba Julijske krajine in Istre 1918-1922 (požgali so 134 poslopij slovenskih organizacij, od tega 100 kulturnih domov skupaj z Narodnim domom v Trstu, 21 delavskih domov, 3 zadruge ...), 2. fašizem 1922-1941 (sistematično državno poitalijančevanje: zaprtli so 400 slovenskih šol, prepovedali 500 slovenskih društev, odpravili slovensko časopisje, prepovedali govoriti slovensko, poitalijančili čez 56.000 priimkov, prepovedali slovenska imena novorojencev, okoli 100.000 Slovencev in Hrvatov so deportirali v notranjost Italije, okoli 200.000 Slovencev in Hrvatov je zbežalo v Jugoslavijo in del teh v Južno Ameriko), 3. fašizem 1941-1943 (talci (število), taboriščniki (število), požgane vasi (število), civilne žrtve vojne (število) idr.), 4. nacizma 1941-1945 (talci (število), taboriščniki (število), 20.000 izseljenih Slovencev iz Štajerske, požgane vasi (število), civilne žrtve vojne (število) idr.)in povojnih dogodkov 5. prisilna izselitev Nemcev (število) in poboji (število) ter 6. poboji Italijanov (število) in izseljevanje optantov (število). Sožitja ne more biti brez čim bolj verodostojnega seznama in obojestranskega priznanja žrtev. Zaradi tega mora biti ta del razstave diskreten in s pravo mero pietete. Veličina osvoboditve in samostojnosti nasproti velikima sosedoma bo s tem toliko večja.