Pravnike, ki so uradni ali poluradni razlagalci in teoretiki ustavnega prava, npr. dr. Cerarja ml., dr. Petriča, dr. Udeta, dr. Terška, dr. Kaučiča, dr. Pirnata, dr. Čebulja, mag. Krivica, pa še koga, ki je član ali je bil član Ustavnega sodišča, ali je poklican, da razlaga ustavo in ustavno pravo, ali ga mediji smatrajo kot takega, pa tudi predsednika države, vodstvo Pravne fakultete … javno sprašujem naslednje:
Za izhodišče postavim trditev, da Ustava Republike Slovenije že v svojem prvem členu zapiše laž (da je Slovenija demokratična republika). Slovenija namreč ni demokratična republika, skratka ni država, v kateri vlada ljudstvo (demos), ampak je oligarhična država, torej država, v kateri vladajo predsedniki ali vodje poslanskih skupin političnih strank, ki so se prebile v parlament. Torej ni res, kar pravi 2. odstavek 3. člena ustave, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.
Čeprav pa je res, da so v parlament oz. za poslance ali poslanke prišli ljudje, ki jih je izvolilo ljudstvo, poslanci so torej postali po volji ljudstva (demosa). Ampak, izjasnite se zgoraj imenovani, ali jih dejstvo, da so bili izvoljeni, že označuje za predstavnike ali zastopnike ljudstva, ne glede na to, kaj potem oni dejansko predstavljajo ali zastopajo. Ker oni ne zastopajo ljudstva, ampak politične stranke.
Da bo bolj razumljivo: trenutno sestavljajo parlament predstavniki sedmih političnih strank + poslanca narodnosti. Poslanci morajo (več ali manj) glasovati tako, kakor je »ukazala« politična stranka. Veže jih t.i. strankarska disciplina. Oni morajo, ker so ali naj bi bili lojalni člani politične stranke, glasovati tako, kakor je odločitev ali stališče politične stranke. In zaradi tega oni niso zastopniki ljudstva, ampak političnih strank. In zaradi tega Slovenija ni demokratična, ampak oligarhična država. Dovolj bi bilo, da bi v parlamentu ali državnem zboru (ki zaradi omenjenega sploh ne zasluži tega imena) sedeli predsedniki ali vodje poslanskih skupin teh političnih strank. Trenutno torej sedem ljudi, ki so dejansko »furmani« te države. Skratka Kumer za SD, Sajovic (župan – sic!) za LDS, Juri za Zares, Godec za DeSUS, Tanko za SDS, Presečnik za SLS ter Jelinčič za SNS. Ali pa naj ta »Svet modrecev« sestavljajo kar predsedniki političnih strank. Za alibi pa jim seveda priključite še poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Pesek v oči je potem 82. člen ustave, predvsem 1. odstavek tega člena, ki zapoveduje, da poslanci niso (ne smejo biti) vezani na kakršna koli navodila. Kaj pa je strankarska disciplina drugega kot navodila politične stranke? Sami smo videli, da so poslanci šele v sedmem krogu glasovanja (po ne vem koliko letih in sklicih parlamenta) sprejeli zakon, da sta zakonodajna in izvršilna funkcija tudi na ravni poslancev ločeni – kar sicer zapoveduje oz. trdi že sama ustava (recimo drugi odstavek tega istega člena). Na enak način, kakor se poklic ali funkcija ali dejavnost župana neke občine smatrajo za »drugo funkcijo ali dejavnost«, ker je to izvršilna funkcija, s katero pa je funkcija poslanca po ustavi nezdružljiva, se lahko smatra članstvo v politični stranki za »drugo funkcijo ali dejavnost«, s katero je funkcija poslanca nezdružljiva.
Še v nekdanji državi smo poznali pravni institut zamrznitve. Kdor koli je bil npr. poklican na služenje vojnega roka, mu je delovno razmerje zamrznilo in po 12 ali 15 mesecih se je lahko vrnil v isto podjetje in na isto delo in nadaljeval, kakor da vmes ni minilo 12 ali 15 ali celo 18 mesecev. Podoben institut je bil z ženskami, ki so šle rodit in potem v porodniško. Navsezadnje je ta institut udejanil tudi Milan Kučan, ko je postal predsednik države: zamrznil je svoje članstvo v politični stranki, ki je naslednica bivše Zveze komunistov. Ne mi trobezljati o tem, da je bil Kučan v srcu komunist. Prav tako bo recimo dr. Cukjati ali kateri koli poslanec stranke SDS v srcu »janšist«. Saj ne predlagam, da kateri koli poslanec postane konvertit, spreobrnjenec, da spremeni svoje svetovnonazorsko prepričanje: predlagam le, da vsakega poslanca zakon »osvobodi« spon ali vajeti, ki mu jih natika strankarska disciplina. Torej, da se v tistem trenutku, ko nekdo poslane poslanec, po zakonu zamrzne njegovo članstvo v politični stranki. In da poslanec ali poslanka lahko v resnici glasuje »po svoji vesti in prepričanju«. Kar pa poslancu zagotavlja ustava in kar je tudi demokratično (če smo že pri opredelitvi tega, kaj ta izraz pomeni).
In nazadnje vas tudi sprašujem: ali so poslanke in poslanci nad ustavo?
Uroš Blatnik
Bilečanska 5, Ljubljana