Naši politiki, pa naj si bodo pozicija ali opozicija, se že dolgo ne znajo pogovarjati, dogovarjati in sprejemati kompromisov v splošno dobro. Zato seveda sploh ni čudno, da imamo »banana republiko« po meri bogatih in vplivnih; da imamo policijo, ki lovi samo kurje tatove, ter sodišča, ki kaznujejo in zapirajo samo navadne ljudi …
Velike ribe, ki imajo zdaj mnogo več pod palcem kot nedotakljive »živine« v komunizmu, so zdaj še bolj zaščitene! Če nedotakljivi vseeno pridejo pred sodnike, si zlahka najamejo drage odvetnike. Tako lahko premožni, če malo karikiram, nekaznovano celo koga ubijejo, saj preplačani odvetniki zmeraj dokažejo, da so njihovi klienti nedolžni.
Vsi vemo, da bi pravni red lahko uvedla vsaka slovenska vlada: Peterletova, Drnovškova, Bajukova, Janševa in Pahorjeva. Prav vse bi lahko čez noč, če bi le hotele, sprejele zakone, ki bi onemogočale gospodarski kriminal. Pa tega nobena ni storila?!
Celo Hrvati in Srbi, ki smo jih nekoč gledali zviška, zapirajo svoje velike gospodarske in politične barabine. Samo Slovenci ne! Pri nas se lahko krade in laže. Torej se splača biti baraba, tajkun ali oboje! Ni treba biti posebno bister, da ugotoviš, da so slovenski tajkuni še posebno predrzni zato, ker jim ni treba nič jamčiti z osebnim premoženjem. Ko spravijo podjetje v bankrot, so njihovi milijonski prihranki v tujini na varnem, prav tako domače vile z bazeni, draga slikarska platna, diamanti, letala itd. Kreditov pač niso najemali oni, ampak le njihova podjetja?!
In končno: samo pri nas lahko kupiš tovarno ali celo medijsko hišo brez ficka v žepu. To je namreč storil Matej Raščan. Kupil je dobro stoječe podjetje Delo Revije, d. d., brez svojega denarja, brez znanja in brez vsakršne vizije, a očitno s pravimi političnimi in bančnimi botri. Zdaj, ko je to podjetje zadolžil za približno 175 velikih trisobnih stanovanj v Ljubljani, bomo pa kratko potegnili samo zaposleni in honorarni sodelavci. Prvi bodo ostali brez služb in z neplačanimi socialnimi prispevki, drugi brez plačanih honorarjev. Naši dragi bralci in bralke pa brez svojih revij, čeprav so mnogi med njimi že plačali celoletno naročnino.
Med skoraj dvajsetimi revijami Dela Revij je tudi Naša žena, ki prav letos praznuje 70 let. Kar 33 let sem ena izmed novinark te najstarejše slovenske ženske in družinske revije. Res mi je hudo, če bo ugasnila, saj je ni uničila ne druga svetovna vojna ne komunizem, pač pa »demokracija« in pogoltni kapitalizem.
Naj ob tem okrcam še bankirje, ki dajejo tajkunom kredite. Bankam je očitno vseeno, če jim tajkuni vrnejo posojila ali pa tudi ne. Zakaj? Če so v izgubi, kar so kar naprej, jih država pač dokapitalizira z davkoplačevalskim denarjem. Bankirjem pa za slabo delo dovoljuje še nespodobno visoke plače in odpravnine!
Če navaden državljan ne more plačati posojila, ker ga tajkun spravi ob delo, banka takoj posreduje. Pridejo rubežniki … Ja, slovenske banke ljubijo samo tiste, ki jih pošteno ogoljufajo. Se motim, če rečem, da so vmes gotovo kakšne podkupnine?
Ob neštetokrat videnih zgodbah tajkunov, ki so si enake kot jajce jajcu, pa navadno molčijo tudi naši sindikati. Glasni so le takrat, ko mislijo, da se jim splača: na primer pri pokojninski zakonodaji … Ko pa je treba, denimo, konkretno pomagati ljudem, jih praviloma ni blizu!?
Lahko rečem, da je naša »uspešna« leva vlada pravzaprav do zdaj najbolj desna, saj podpira le pogoltne in (slabe) kapitaliste: Zidarja, Pavčka, Tovšakovo, Raščana in podobne »genije in genialce«, ki za seboj puščajo milijone in milijone dolgov, pa na tisoče brezposelnih.
Žal pa nimamo druge države. Kdor ne bo emigriral, bo pač moral živeti v Sloveniji. Kaj naj storimo, da bo drugače? Lahko ustanovimo odbor za boj proti tajkunom in zaščito navadnih ljudi in njihovih pravic. Lahko tudi poskrbimo za to, da bodo nesposobni, lažnivi in barabam naklonjeni politiki neizvoljeni. Takšni pa so skoraj vsi, ki danes sestavljajo opozicijo in pozicijo. Zahtevajmo tudi, da smejo politiki in političarke samo dvakrat kandidirati za poslanca ali poslanko v parlamentu, sicer se istih pokvarjencev in pokvarjenk še desetletja ne bomo znebili. Prav tako je neprimerno, da se nekateri posamezniki že deset ali celo dvajset let predsedniki »svoje« stranke. In končno: verjemimo le tistim, ki se izkažejo s poštenostjo in delom za vse ljudi, za Slovenijo.
P. S.
Če bo moje pismo prebral gospod Pahor, sem prepričana, da bo rekel: »So what? Baba bi pa že lahko vedela, da življenje ni pošteno, in zato barabinska zakonodaja ostaja.«
Neva Železnik,
Herbersteinova 16, Ljubljana