Skozi moje misli se pretaka citat iz enega Cankarjevih del: »Zemljica, zemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi kamen, še ob kamnu bom prepeval«. Morda zato, ker je prav ta citat pred leti bil naslov moje maturitetne naloge. Toda danes...  Danes se ta kamen, ob katerem sem tedaj domoljubno »prepevala«, preseli v središče mojega želodca in postane težka, neprebavljiva gmota. Kajti časi, ko je bilo vredno, časi, ko je še živelo geslo »vsi za enega – eden za vse«, so že dolgo pokopani na grobišču spomina.

Vedno so bile tudi stranpoti. Vedno bodo. Toda gotovo se, tako kot jaz, spominjate časov, ko je človek človeku še bil – Človek. Ko smo ljudje, mali ljudje, še znali stopiti skupaj. Ko so podjetja še imela direktorje, ki se jih je dalo tudi zamenjati. Ko je direktor lahko postal tudi nekdo, ki je bil za tovrstno odgovornost  strokovno usposobljen. Ko nismo poznali ne upravnih, ne nadzornih odborov, katerih pohlepno lačna usta bi morala nahraniti peščica zaposlenih v proizvodnji. Ko smo vsi imeli službe in je naša državica brez vse te kapitalistične navlake vendarle imela množico dobrih, znanih in uspešnih podjetij.

 


Danes pa...  Prepevati ob kamnu, medtem, ko si brezštevilna množica reže debele kose pogače, zmesene na potu in žuljavih dlaneh do onemoglosti izkoriščanih in razvrednotenih ljudi? Ko je »kriza« postala v celofan zavit izraz za brezštevilne kraje?
Ko so se besede morala, etika, čast že davno preselile v slovar tujk? Ko nam mažejo oči z lažjo, da je delovna sila predraga?  Katera delovna sila pa?  Delavke v trgovinah našega dobrega soseda... in drugih trgovskih verigah? Delavke Preventa? Ali sužnji Hilde Tovšak? In vseh njenih »pajdašev«, ki so si drznili iz množice ljudi iztisniti zadnjo kapljico človeškega dostojanstva in se nam izza bogato obložene mize vzvišeno in arogantno posmehujejo?

Dragi moji Slovenci, do kdaj bomo dovolili, da bo našo usodo krojila peščica pohlepnežev? Da bo za svoje napake plačal le delavec, ki je v tovarni ukradel »šrauf« ali mati samohranilka, prodajalka, ki si je drznila vzeti domov ODPISAN kruh, da bi nahranila lačne otroke – ker bi po »predpisih« ta isti kruh morala vreči v smeti???

Sleherni človek ima, zgolj z dejstvom, da se je rodil, pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. Zato še vedno sanjam sanje o Sloveniji pravičnosti in blagostanja za vse. Ne bodimo več hlapci in žrtve pogoltnežev! Stopimo skupaj in napišimo novo zgodbo o tej naši »dolini Šentflorjanski«. Zahtevajmo za svoje delo plačilo, ki nam bo omogočilo preživetje! Zahtevajmo delovni čas, ki nam bo ponovno dopuščal čas za družino in vzgojo otrok! Naj se ta gnili kapitalizem, ki razčlovečuje, sesuje sam vase!
Zahtevajmo nazaj svoje človeško dostojanstvo! Ponosno... in z dvignjeno glavo.

 

 

Draga »moja« vlada,

gospod Borut Pahor, ministri in vsi poslanci v naši parlamentarni zgradbi,
ki iz dneva v dan dokazuje, da cirkus ni nujno okrogle oblike.
Slovenska televizija mi namreč omogoča ogled vaših zasedanj
in nemalokrat imam občutek, da bi se »stanovalci« živalskega vrta
znali zmenit hitreje, učinkovitejše... in predvsem veliko bolj kulturno.
In ne..., ne nazivam vas z »dragi«, ker bi vas imela tako zelo rada,
temveč zato, ker ste... in postajate iz dneva v dan vse bolj – dragi....

Dragi moji torej! Dolgo je že tega, kar sem hodila v šolo.
A vendar ne tako dolgo, da se nekaterih reči ne bi prav dobro spomnila.
Na primer dobro poznanega, dolgočasnega in ne preveč priljubljenega predmeta,
imenovanega »temelji socialistične morale«. TSM.
Kot večini takratnih najstnikov je tedaj tudi meni bilo bolj malo mar za socializem,
Marxa, pravice in dolžnosti delavskega razreda pa za strukturo oblastniške piramide.
Zelo dobro pa se spomnim ene razlage. In sicer, da v parlamentu sedijo poslanci,
izvoljeni od svojega ljudstva. In da tam zastopajo želje, potrebe in interese tega istega
ljudstva, ki jih je izvolilo...

Potem sem odrasla. Ob spominu na to definicijo se že dolgo le še žalostno nasmehnem.
V želodcu se naseli kamen... in v srcu zbode bolečina. Vse večje je namreč moje
prepričanje, da je politika nekaj najbolj umazanega, pokvarjenega in da vonj njene gnilobe sega daleč nad oblake. Naj mi oproste vsi tisti, ki so vanjo vstopili pošteni in z dobrimi nameni. A tudi vi, morda nekoč entuziasti, slej ko prej postanete del elitne črede... ali pa vas povozijo... (da ne rečem »ustrelijo«, kakor  pred leti ubogega Krambergerja).

Beseda »morala« je v vaših vrstah že davno izgubila svoj pomen. In sprašujem se,
kje vendar živite? Na drugem planetu? Ali ste se le preselili v tako visoko nadstropje,
da vaš pogled do spodnjih (da ne rečem »do kleti«, kajti počasi nas boste vse strpali prav tja), niti z očali ne seže več??

Seveda mi je jasno, da za vse niste odgovorni vi. Da so problemi bili že v času, ko smo še bili del naše bratske SFRJ in da so krivice in packarije naraščale skozi delovanje vseh dosedanjih vlad v samostojni Sloveniji. A spreglejmo zdaj bivšo Jugoslavijo. Skupaj s svojim slovenskim narodom sem si neizmerno želela odcepitve. Samostojne države Slovenija, ki bo živela pravično, pošteno... in bo mali raj na Zemlji. »Danes so dovoljene sanje«, je na osamosvojitveni slovesnosti dejal Milan Kučan.... in meni so po licu spolzele solze veselja... Pa ne za dolgo.... Sanje so že davno dobile podobo režečega, spačenega, izmaličenega obraza, ki grozeče zre vame na vsakem koraku.

Vse skupaj zgleda nekako tako, kot da bi desetletnemu otroku dal v roke dolgo zaželeno dragoceno igračo in ga z njo napotil v samostojno življenje, za katerega pa niti slučajno ni niti zrel, niti sposoben...  Zato je moral nujno najti druge starše... Evropsko unijo. Pa NATO – da lahko naši fantje in možje izpostavljajo svoja življenja na tujih bojiščih... zakaj že???
Najsodobnejši obliki hlapčevstva. Prepričana sem, da si niti ubogi Cankar ni mogel misliti,
kako globoko je ta suženjska naravnanost zapisana v slovenskih genih, a če bi živel danes,  bi lahko pisal popolnoma enake zgodbe. In za smetano na vrhu te (grenke) sadne kupe ste nam vsilili še evro, ki je naše preživetje podražil do nerazpoznavnosti Kljub vsem vašim sladkim obljubam, kako se cene ne bodo spremenile – a ste jih počasi in pritajeno višali, da mi danes postane slabo, če karkoli poskušam preračunati v naše dobre stare tolarje. Kajti, gospodje moji, kot šestčlanska družina smo lahko s 5000 tolarji preživeli nekaj dni. In raje ne bom razpredala o tem, koliko preživimo z 20 evri zdaj, ko smo doma le še trije. Oprostite, temu lahko rečem le – nateg stoletja.

Čigave interese torej zastopate? Pa pojdimo po vrsti:

Morda interese otrok? Tistih najmlajših in najbolj nebogljenih???
Moj odgovor je – ne. Brez  donacij podjetij in posameznikov, ki kupujejo inkubatorje,
mnogi od njih očitno ne bi imeli pravice preživeti.!!! Žalostno. In povejte mi, kakšna država smo, da mora vse slovensko ljudstvo zbirati denar za operacijo v tujini, ki bo triletniku rešila in ohranila nogice, da bo nekoč lahko hodil? Zato, ker naš Zavod za zdravstveno zavarovanje  stroškov take operacije v tujini ne pokriva. Pokriva pa stroške operacije, s katero bi v našem domačem KC dečku nogice preprosto odrezali in mu, nič krivemu, za vedno odvzeli možnost, da bi kdaj samostojno hodil. A to je zgolj en primer v velikem morju podobnih...
Kriminal brez primere! Ob tem ne smem niti pomisliti, kako bi bilo (ali kako je) v primeru,  ko bi šlo za otroka kogarkoli od vas, slovenske elite...

Morda interese slovenske družine? S čem?
S plačami, ki bi zagotavljale dostojno preživetje?
Z delavniki, ki bi omogočali otrokom, da še imajo starše?
S skrbjo za mater (ali očeta) samohranilko z enim, dvema, tremi ali več otroki, ki ne ve niti, kaj bo svojim otrokom dala na krožnik..., kaj šele, kako jih bo oblekla in obula in v svoji stiski premnogo krat ne more zatisnit oči??
Povejte mi, kako je mogoče ob stresnem življenju, ko premnogi delajo le zato, da polnijo žepe že tako bogatim, kakovostno vzgajati otroke in ne le poskrbeti za njihovo materialno preživetje? Se vam zdi, da je povsem enostavno razmišljati o vrednotah življenja – če po trdem delu uspeš  ob petih, šestih zvečer pripraviti kosilo.... in ne veš, kaj boš na krožnik dal jutri??? Ah, seveda, vzgoja otrok ni vaš problem..., se vas ne tiče...  Do tedaj, ko je treba  s srdom in zgroženo ošteti mladino, ki meče kamne v okna vaše palače...

Kar nekaj let sem delala kot prostovoljka. Dovolj dolgo, da sem imela priložnost od blizu spoznati vašo skrb za družino. In nisem povsem prepričana, da se ta beseda v vaših krogih ni preselila v slovar tujk. Za njeno dobrobit mnogo bolj skrbijo in naredijo premnoga dobrodelna društva, večinoma temelječa na prostovoljnem delu. A se zdi, da so nevladne organizacije bolj trn v peti kakor pa dobrodošla pomoč in dopolnitev državnim inštitucijam. Kajti  vaši razpisi za dodelitev sredstev nevladnemu sektorju so večinoma pozni in zelo zahtevni, dodeljena sredstva pa največkrat mizerna in ne omembe vredna. Če zaradi tega neko društvo ne zmore izpeljati vseh načrtovanih projektov, mora konec leta še to miloščino vrniti državi.
Nikoli nisem bila dober matematik, toda s tole računico je nekaj hudo narobe.   
Seveda pa za financiranje humanitarnih organizacij obstoja še fundacija FIHO – kjer v
komisiji za razporeditev sredstev  sedijo člani organizacij, ki so hkrati tudi prosilke za
sredstva..  Smešno. In vi to mirno dopuščate.

Pa poglejmo še k družinam, v katerih problematika presega vse meje dopustnega –
 nezaželeni otroci, alkoholizem, zanemarjanje, čustveno, fizično ali spolno nasilje...  
Otroke odvzamete in jih naselite v (prenatrpane) vzgojne domove,  stanovanjske skupine ali rejništva. A ker so vzgojni zavodi preko vikendov zaprti, te iste otroke v tem času vračate v družine, iz katerih ste jih odstranili.... in kjer se večinoma v borih dveh dneh ponovno izniči vse, kar  je bilo prek tedna mogoče zgraditi.... In, tako mimogrede..., ti otroci bi potrebovali veliko, veliko več od postelje in nekaj obrokov na dan, saj so njihova srca zaznamovana z globokimi ranami. A tudi tu velja tisti znani izrek: »pri denarju se vse konča«. Tudi človečnost človeka.
Kako preprosto. »Ni denarja«. Ni denarja za več stanovanjskih skupin. Ni denarja za več  zaposlenih psihologov in socialnih delavcev. Ni denarja za ustanovitev bivalnih enot, ki bi mlade po 18-em letu, ko morajo zapustiti vzgojne domove, počasi  pospremile v odraslost in jih pripravile na samostojno življenje. Zato so se prisiljeni vrniti v družino, v kateri so bili tako ali drugače zlorabljeni.... Ali pa... na ulico...  Še vedno nezreli in nepripravljeni na  odraslo življenje mnogi zapadejo v omamo odvisnosti, prestopništva ali celo kriminala... In glej ga, zlomka, tedaj se nenadoma, ne vem od kje, najde dovolj denarja za odvetnike, sodne postopke in bivanje v zaporu.

Zastopate mar interese malih ljudi? Svojega »delavskega razreda«? Opeharjenih, ponižanih,  oropanih ljudi, ki pred Rdečim križem sklonjenih glav stojijo v vrsti za paket hrane??? In ki jim  boste zaradi neplačanih položnic izklapljali elektriko in jim pošiljali izvršitelje na vrata?

Dragi moji, nekaj zelo gnilega je v tej dolini šentlflorjanski. Zelo, zelo gnilega....
Nisem ekonomist. Nisem pravnik. In ne matematik. Sem le človek. Človek, ki čuti.
In v tisto, kar čuti, tudi verjame...

Kdaj... in zakaj... je človek postal Nič? Številka. Smet, s katero se lahko počne karkoli in kakorkoli?  Kdaj ste pozabili, da ima sleherni človek, že zgolj z dejstvom, da se je rodil,
pravico do dostojnega življenja? In kdo ste, draga moja vlada z vsemi lopovskimi tajkuni vred, da ljudem to pravico lahko jemljete? Jih ponižate in oropate za zadnji kanček človeškega dostojanstva in za povrh pričakujete, da bodo taisti ljudje predano in z veseljem polnili vaše žepe???

In ne mažite mi, prosim, oči z vašo umazano lažjo o recesiji, ki je le lepo zveneče ime za:
»vse so pokradli«...   Ne čudi me, da propadajo ali so že propadla  skoraj vsa dobra slovenska podjetja.  Že ob samem začetku privatizacije so se »začeli« rojevati novodobni slovenski tajkuni... Nihče niti s prstom ni mignil, da bi preprečil njihova dejanja.
Zato mi ne govorite, da ni denarja. Da je slovenska delovna sila »draga«. Katera delovna sila pa?  Delavke v trgovinah našega dobrega soseda... in drugih trgovskih verigah? Delavke Preventa? Ali sužnji Hilde Tovšak?
Gospodje moji, ne imejte me za  norca.
Pokažite mi direktorja, ki mesece ni  prejel plače? Ali.... za koliko si bodo vodstva podjetij znižala plače..., zategnila pas... Za koliko se bodo znižale plače vam – poslancem in ostali vladajoči strukturi??? In..., če je »recesija«... od kje denar za vrtoglave nagrade tako imenovanim »uspešnim« menedžerjem (ne vem, koliko bodo še uspešni, ko bo ljudstvu  počil film in bo masovno »odložilo delo«), za v nebo vpijoče odpravnine tistim »velikim«, za bogate nagrade stečajnim upraviteljem..... Od kje denar za take in drugačne »falcone«.? Čudno, a v vašem nadstropju denarja nikoli ne zmanjka.  Za ohranjanje lažnega imidža pred svojim gospodarjem Brusljem ste ga našli celo za pomoč Grkom. Le da boste za to do nagega slekli tisto ljudstvo, do katerega vaš pogled ne seže več.

Zato, dragi moji, ni treba biti posebno pameten, da je človeku jasno eno: DENARJA JE DOVOLJ.  In ga bo dovolj..., ko boste začeli delati red pri vrhu piramide. Ko se boste v skupno dobro tudi sami odrekli koščku pogače. Ko boste odpravili neutemeljena in nerazumljiva razmerja med plačami snažilk in direktorjev. Ko boste od vseh tajkunov zahtevali vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja. Ko za svoje napake ne bo plačal le tisti, ki je v tovarni ukradel šrauf (ali moja soseda samohranilka, ki si je drznila »ukrasti« ODPISAN kruh, da bi nahranila svoje tri otroke. Kajti kljub dovoljenju dobavitelja kruha in peciva tega ne bi smela storiti. Vse odpisano je namreč treba vreči v smeti!!!)
Povem vam, tedaj bo sleherni najnižji delavec lahko imel plačo, s katero bo mogel preživeti in živeti človeka vredno življenje.  Življenje, do kakršnega ima pravico.

In ne, gospodje,  nisem pesimist. Niti negativka. Rada imam mojo Slovenijo; njene ljudi
in vse lepote, ki nam jih ponuja. Trdno verjamem, da bi moja deželica lahko bila mali raj na zemlji. Toda verjamem tudi v poštenje. V človečnost. V pravičnost.  V načelo »vsi za enega-eden za vse«. Zato srčno upam, da se bo to moje ljudstvo zbudilo. Spregledalo, kaj  nam delate... in kam nas peljete...  Da bo nehalo biti žrtev in hlapec pogoltnežem. Da bo vstalo na noge in glasno zahtevalo nazaj svoje dostojanstvo. Ponosno in z dvignjeno glavo. Da se bo ta gnili kapitalizem, ki razčlovečuje, sesul sam vase... Da bodo »dovoljene sanje« - vsem.

Za konec pa še drobna misel vam, spoštovani gospod Borut Pahor. Če vam bo kdaj zmanjkalo za hrano, vas povabim k meni. S krožnikom domače goveje juhe vam bom vedno lahko postregla.