Noben volivec ne bi svojega zdravljenja zaupal svojim športnim ali drugim estradnim idolom, brez pomisleka pa jim bo zaupal svojo bodočnost in finance. Posledica je, da so bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni in tako se bo nadaljevalo vse do nepredvidljivih prevratov. Zakaj volivci ne pridejo pravočasno do spoznanja, da morajo upravljavce svoje bodočnosti izbirati zelo skrbno na osnovi prepričljivih programov in zanesljivih obljub?
V nadaljevanju je prikazan davčni model, ki zakonsko pospešuje, da so bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni. To nam ni všeč, a tudi na volitvah 2011 bomo glasovali, da se sedanja praksa nadaljuje še naprej. Sedaj pa k bistvu in predlogu, da bi bilo lahko tudi drugače:
1.1 Veljavni davčni model - razvojno uničujoč
V slovenski drugi republiki so politiki prepričali večino državljanov, da je nacionalni interes Slovenije in njenih prebivalcev »bogat slovenski kapitalist« kot zveličavni porok blagostanja za vse. Za doseganje tega cilja je bila sprejeta davčna zakonodaja, da se v podjetjih dosežena dodana vrednost deli med zaposlene in lastnike kapitala tako, da bo delež , ki pripada zaposlenim veliko bolj obdavčen kot pa delež, ki bo pripadal lastnikom. Zato so plače zaposlenih podvržene 50-60 % obremenitvi, osebni dohodki lastnikov pa samo s 36%. Posledica tega je, bodo z leti bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni.
1.2 Predlog novega razvojno naravnanega davčnega modela
Volivcem predlagamo, da izvolijo za svoje predstavnike v DZ RS take poslance, ki bodo zahtevali, da postane edini nacionalni interes »bogat slovenski državljan«, lastnik kapitala pa predvsem družbeno odgovoren, ne glede ali je državljan Slovenije ali Evrope. Za doseganje tega cilja pa je potrebno davčno zakonodajo spremeniti tako, da bo dodana vrednost , ki se ustvarja v gospodarstvu razdeljena med zaposlene in lastnike kapitala pravično in spodbudno za oba partnerja. Zato naj bodo plače podvržene 40-60% obremenitvi, osebni dohodki lastnikov kapitala pa 50%.
1.3 Obrazložitev veljavnega davčnega modela
Delež bruto dodane vrednosti, ki ga vodstvo podjetja odredi za plače je obremenjeno s prispevki v višini 39% (pokojninska in zdravstvena blagajna… ) in potem še z akontacijo dohodnine po letvici (16%-27%-41%), kar pomeni, da je končni neto prihodek zaposlenega med 50% (nizke plače) in 40% ( visoke plače) od bruto-bruto plače, odvisno od izhodiščne osnove za plačo.
Lastnik kapitala, si lahko izplača zelo nizko plačo ali nobene ter pride do osebnega dohodka preko kapitalskega dobička oz dividende. Delež dodane vrednosti, ki pripada lastnikom v obliki bruto dobička je obdavčena po stopnji 20% in pri izplačilu na osebni račun lastnika še z dohodnino, ki je cedularno obdavčena po stopnji 20%. Tako je osebni dohodek lastnika oz »njegova bruto plača« obremenjena samo z 36% davčno stopnjo in njegova »neto plača« znaša 64% od izhodiščnega izplačila.
Tak lastnik prispeva običajno zelo malo (nizka plača) za pokojninsko in zdravstveno blagajno ali celo nič (upokojeni lastnik si ne izplačuje plače). Lastniki-podjetniki pa svojim delavcem izplačujejo običajno zelo nizke plače in jim potem dajejo razliko v gotovini iz svojega žepa, ki so jo zakonito prejeli preko kapitalskega dobička obremenjenega samo z 36% davčno stopnjo. Posledica tega je, da država načrtno spodbuja izigravanje plačil v pokojninsko in invalidsko blagajno in sebi zagotavlja več sredstev za lastno trošenje.
Stranski učinek te »državne malverzacije« je ,da imajo mnogi zaposleni uradno nizko plačo in ne tudi nizke osebne dohodke, kar jim omogoča uveljavljanje številnih socialni ugodnosti. Hkrati je to diskriminacija do zaposlenih v večjih podjetjih, kjer direktor- lastnik ne dviguje gotovine s svojega osebnega računa za plače zaposlenih, ki si jo je izplačal preko kapitalskega dobička. Ti zaposleni v velikih podjetjih imajo lahko uradno plačo višjo od drugih v malih privatnih podjetjih, a so njihovi osebno dohodki v resnici nižji in posledično ne uživajo socialnih ugodnosti.
1.4 Obrazložitev predlaganega davčnega modela
Delež bruto dodane vrednosti, ki ga vodstvo podjetja odredi za plače je obremenjeno z prispevki v višini 39% (pokojninska in zdravstvena blagajna… ) in potem še z NOVO akontacijo dohodnine po stopničasti letvici (0%-40%), kar pomeni , da je končni neto prihodek zaposlenega med 60% ( nizke plače) do 40% ( zelo visoke plače) od bruto-bruto plače, odvisno od izhodiščne osnove za plačo.
Delež dodane vrednosti, ki pripada lastnikom v obliki bruto dobička se obdavči po stopnji 35% (sedaj 20%) in pri izplačilu na osebni račun lastnika še z dohodnino, ki je cedularno obdavčena po stopnji 25% ( sedaj 20%). Tako bo osebni dohodek lastnika oz »njegova bruto plača« obremenjena z 51% davčno stopnjo in njegova »neto plača« bo znaša 49% od izhodiščnega izplačila iz bruto dobička. Posledica tega bo, da bodo podjetniki osebne dohodke izplačevali izključno preko plačnega sistema, ker bo to zanje ugodneje in le izjemno velike plače bodo bolj obdavčene kot izplačilo preko kapitalskih dobičkov. To bo hkrati usmerjalo izplačilo zelo velikih osebnih dohodkov preko kapitalskih dobičkov.
1.5 Reakcija slovenskih kapitalistov
Na ta predlog se bodo odzvali izredno ostro z utemeljitvijo, da bo tako višje obdavčen kapital in manj plače ( predvsem nižje) zapustil Slovenijo.
Tako pričakovano reakcijo bo potrebno enako ostro zavrniti z obrazložitvijo. Slovenija mora prijazno privabljati vse tuje investitorje, ki so pripravljeni sprejeti, da bodo dobički obdavčeni po 35% stopnji in ne več 20%. Torej potrebno bo vse birokratske mehanizme napraviti zelo vabljive in prijazne.
Sedanji sistem nizkih davkov na dobiček in napovedi nekaterih strank, da se še znižajo ob sočasnem učinkovitem oviranju tujih investitorjev, je izrazita strategija reševanja za vsako ceno domačih slovenskih kapitalistov na škodo vse ostalih mezdnih delavcev.
Boris Nemec