1.3 Obrazložitev veljavnega davčnega modela
Delež bruto dodane vrednosti, ki ga vodstvo podjetja odredi za plače je obremenjeno s prispevki v višini 39% (pokojninska in zdravstvena blagajna… ) in potem še z akontacijo dohodnine po letvici (16%-27%-41%), kar pomeni, da je končni neto prihodek zaposlenega med 50% (nizke plače) in 40% ( visoke plače) od bruto-bruto plače, odvisno od izhodiščne osnove za plačo.
Lastnik kapitala, si lahko izplača zelo nizko plačo ali nobene ter pride do osebnega dohodka preko kapitalskega dobička oz dividende. Delež dodane vrednosti, ki pripada lastnikom v obliki bruto dobička je obdavčena po stopnji 20% in pri izplačilu na osebni račun lastnika še z dohodnino, ki je cedularno obdavčena po stopnji 20%. Tako je osebni dohodek lastnika oz »njegova bruto plača« obremenjena samo z 36% davčno stopnjo in njegova »neto plača« znaša 64% od izhodiščnega izplačila.
Tak lastnik prispeva običajno zelo malo (nizka plača) za pokojninsko in zdravstveno blagajno ali celo nič (upokojeni lastnik si ne izplačuje plače). Lastniki-podjetniki pa svojim delavcem izplačujejo običajno zelo nizke plače in jim potem dajejo razliko v gotovini iz svojega žepa, ki so jo zakonito prejeli preko kapitalskega dobička obremenjenega samo z 36% davčno stopnjo. Posledica tega je, da država načrtno spodbuja izigravanje plačil v pokojninsko in invalidsko blagajno in sebi zagotavlja več sredstev za lastno trošenje.
Stranski učinek te »državne malverzacije« je ,da imajo mnogi zaposleni uradno nizko plačo in ne tudi nizke osebne dohodke, kar jim omogoča uveljavljanje številnih socialni ugodnosti. Hkrati je to diskriminacija do zaposlenih v večjih podjetjih, kjer direktor- lastnik ne dviguje gotovine s svojega osebnega računa za plače zaposlenih, ki si jo je izplačal preko kapitalskega dobička. Ti zaposleni v velikih podjetjih imajo lahko uradno plačo višjo od drugih v malih privatnih podjetjih, a so njihovi osebno dohodki v resnici nižji in posledično ne uživajo socialnih ugodnosti.
1.4 Obrazložitev predlaganega davčnega modela
Delež bruto dodane vrednosti, ki ga vodstvo podjetja odredi za plače je obremenjeno z prispevki v višini 39% (pokojninska in zdravstvena blagajna… ) in potem še z NOVO akontacijo dohodnine po stopničasti letvici (0%-40%), kar pomeni , da je končni neto prihodek zaposlenega med 60% ( nizke plače) do 40% ( zelo visoke plače) od bruto-bruto plače, odvisno od izhodiščne osnove za plačo.
Delež dodane vrednosti, ki pripada lastnikom v obliki bruto dobička se obdavči po stopnji 35% (sedaj 20%) in pri izplačilu na osebni račun lastnika še z dohodnino, ki je cedularno obdavčena po stopnji 25% ( sedaj 20%). Tako bo osebni dohodek lastnika oz »njegova bruto plača« obremenjena z 51% davčno stopnjo in njegova »neto plača« bo znaša 49% od izhodiščnega izplačila iz bruto dobička. Posledica tega bo, da bodo podjetniki osebne dohodke izplačevali izključno preko plačnega sistema, ker bo to zanje ugodneje in le izjemno velike plače bodo bolj obdavčene kot izplačilo preko kapitalskih dobičkov. To bo hkrati usmerjalo izplačilo zelo velikih osebnih dohodkov preko kapitalskih dobičkov.
1.5 Reakcija slovenskih kapitalistov
Na ta predlog se bodo odzvali izredno ostro z utemeljitvijo, da bo tako višje obdavčen kapital in manj plače ( predvsem nižje) zapustil Slovenijo.
Tako pričakovano reakcijo bo potrebno enako ostro zavrniti z obrazložitvijo. Slovenija mora prijazno privabljati vse tuje investitorje, ki so pripravljeni sprejeti, da bodo dobički obdavčeni po 35% stopnji in ne več 20%. Torej potrebno bo vse birokratske mehanizme napraviti zelo vabljive in prijazne.
Sedanji sistem nizkih davkov na dobiček in napovedi nekaterih strank, da se še znižajo ob sočasnem učinkovitem oviranju tujih investitorjev, je izrazita strategija reševanja za vsako ceno domačih slovenskih kapitalistov na škodo vse ostalih mezdnih delavcev.
Boris Nemec