Prispevajte svoj lasten Sram me je, da.........

Sram me je, da živim v državi, ki so jo državljanom ugrabile interesne skupine.
Še bolj me je sram, da velja premier Pahor za poštenega politika, hkrati pa v posmeh volivkam in volivcem govori, da je ugrabitev države običajna značilnost demokratičnih družb.
Sram me je, da se je po letu 2008 državni dolg podvojil z osem na 16 milijard evrov, število brezposelnih pa poskočilo s 60 na 111 tisoč.
Še bolj me je sram, da je predsednik države Danilo Türk konec leta 2007, v času rekordno nizke brezposelnosti, protestiral z dvignjenimi rokami, po letu 2008 pa mu za naraščajočo vojsko brezposelnih ni bilo več mar.
Sram me je, da je predsednik Türk z visokim državnim odlikoval nagradil nekdanjega udbovca Tomaža Ertla in s tem povzdignil kršenje človekovih pravic na raven družbene vrednote.
Še bolj me je sram, da predsednik Türk kljub ogorčenju slovenske javnosti svojega odlikovanja ni nikoli obžaloval niti se za dejanje ni opravičil.

Sram me je, da v Sloveniji veljajo za moralne avtoritete ljudje kot Spomenka Hribar, ki se je leta 1993 upokojila po privilegiranem zakonu o poslancih, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo kot neustavnega.
Še bolj me je sram, da ostajata anonimni običajni državljanki z resničnim čutom za moralo, ki sta podvomili o moralnosti takšnega zakona in z ustavno pobudo tudi uspeli.
Sram me je, da živim v državi, kjer so s smrtjo grozili kolegu s Financ Jaki Elikanu.
Še bolj me je sram, da so o grožnji s smrtjo Elikanu molčali Štrajnova Liberalna akademija, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek - Travnik in številni drugi samooklicani varuhi medijske svobode in človekovih pravic.
Najbolj sram pa me je, da o tem ni bilo nobene besede v predvolilnem boju, čeprav je v to grožnjo vpleten sin kandidata za premiera Zorana Jankovića.
Sram me je, da je Janković pred volivci zamolčal lastništvo hiše in drugega premoženja.
Še bolj me je sram, da se je taisti Janković samooklical za poštenjakarja, ki naj bi bil s svojo moralno držo zgled drugim državljanom.
Sram me je, da se Jankovićev politični boter Milan Kučan vedno znova zgraža nad moralno izpraznjenostjo slovenske družbe in se javno rad pohvali s članstvom v mednarodnem etičnem kolegiju v okviru madridskega kluba.
Še bolj me je sram, da Kučan ves čas gleda v tla in nič ne protestira, ko Janković ne govori resnice.
Sram me je, da se je Janševa SDS skozi tranzicijo samooklicala za moralno borko proti divji privatizaciji družbenega premoženja in nepregledni prodaji državne lastnine, takoj po volilni zmagi leta 2005 pa je prelomila obljube volivcem in podmizno prodala Mercator [MELR 170,05 -0,03%].
Še bolj me je sram, da se danes ista SDS hvali s podmizno prodajo državnega premoženja v Mercatorju, ki je skrajnje nizkotno dejanje.
Sram me je, da so Slovenci v letih debelih krav z gorjačo pričakali reformatorja Mića Mrkaića in zavrnili njegov »bench-mark« program strukturnih reform iz leta 2004, s katerim bi lahko ujeli še zadnji razvojni vlak na poti v globalizacijo.
Še bolj me je sram, da je Mrkaić s svojimi rokami lovil kače za Janeza Janšo, ta pa danes njegova reformna prizadevanja enači z bankovci v očeh.
Sram me je pokvarjenih dejanj Hilde Tovšak iz Vegrada , ki segajo od bankrota gradbenega velikana, izgona tujih delavcev iz države, neplačevanje plač in prispevkov zaposlenim do izginotja denarja, ki so ga delavci zbrali za družino umrlega kolega.
Še bolj me je sram, da samooklicani prvak slovenske krščanske demokracije Lojze Peterle, ki ima polna usta krščanskih vrednot, Tovšakove ni nikoli javno obsodil.
Sram me je, da mariborska nadškofija pridiga o morali, hkrati pa se noče pogledati v ogledalo in priznati, da je kot dolgoletna večinska lastnica družbe Gospodarstvo Rast neposredno odgovorna za bankrot cerkvenega finančnega imperija.
Še bolj me je sram, da finančni hazarderji z mariborske nadškofije perejo možgane svojim ovcam o pohlepnih kapitalistih, medtem ko sami hinavsko iščejo grešnega kozla za svoje napake v zloglasnemu neoliberalizmu in globalizaciji.
Sram me je, da je NLB največja upnica propadlega SCT s 44 milijoni evrov nezavarovanih terjatev in kar 169 milijoni evrov prijavljenih garancij.
Še bolj me je sram, da noben od vodilnih bankirjev NLB, ki so bili tako velikodušni do SCT, ni odgovarjal za svoja dejanja.
Sram me je, da smo zaradi kartelnega dogovora med gradbinci mastno preplačali gradnjo avtocestnega križa.
Še bolj me je sram, da se udeleženci kartelnega dogovora danes prosto sprehajajo po cesti in se imajo povrhu vsega še za ugledne in častne gospodarstvenike.
Sram me je, da smo davkoplačevalci dokapitalizirali NLB z več sto milijoni evrov našega denarja.
Še bolj me je sram, da se do danes noben ob bančnih hazarderjev iz NLB in njihovih nadzornikov iz Banke Slovenije ni niti pokesal za svoja dejanja.
Sram me je, da je bil dolgoletni predsednik GZS Zdenko Pavček prvi mož »nacionalnega šampiona« V & V, ki se je zaradi Pavčkovi zgrešenih menedžerskih in lastniških odločitev v dolgoletnem obdobju debelih krav danes znašel pred stečajem.
Še bolj me je sram, da Gospodarska zbornica Slovenije na čelu s Samom Hribarjem Miličem kot krovna predstavnica gospodarstva ni nikoli zmogla toliko poguma, da bi samokritično spregovorila o napakah svojih menedžerskih članov in o predsedniku Pavčku, ki je bil slab zgled gospodarstvu.
Sram me je, da Združenje Manager Pavčkovo neplačevanje socialnih prispevkov delavcem družb v skupini V & V ni označilo za skrajnje neetično poslovno dejanje in ga ni izključilo iz združenja.
Še bolj me je sram, da je Združenje Manager s takim ščitenjem Pavčka maže ugled vseh drugih menedžerjev in javnosti sporoča, da je celoten menedžerski ceh v Sloveniji vreden prezira.
Sram me je, da je Združenje Manager podelilo Binetu Kordežu nagrado menedžer leta 2007, ko je že ekscesno zadolžil Merkur .
Še bolj me je sram, da Združenje Manager na čelu z izvršno direktorico Sonjo Šmuc ne želi odvzeti zlobirane nagrade Kordežu, ki je dejansko nagrada za bankrot Merkurja.
Sram me je, da tudi letos na vrhu lestvice najbogatejših Slovencev kraljujejo pidovski in drugi privatizacijski tajkuni.
Še bolj me je sram, da po 20 letih tranzicije kljub stotinam in stotinam privatizacijskih afer še vedno ni za zapahi nihče od vplivnih ekonomskih igralcev, tajkunov, roparjev državnega in družbenega premoženja.
Sram me je, da lahko v Sloveniji na prste ene roke preštejemo klasične podjetnike, ki so tako kot (Boscarol#ivo Boscarol) ali Akrapovič z znanjem, trudom, pogumom in inovativnostjo ustvarili iz nič svetovno uspešna podjetja z razpoznavno blagovno znamko.
Še bolj me je sram, da Slovenci v nasprotju z Američani nismo ponosni na svoje milijonarje in da je pri nas kapitalizem še vedno psovka med ljudstvom.
Sram me je, da je Dušan Semolič še vedno prvi slovenski sindikalist, čeprav mu je skupina Murinih delavk javno izrekla nezaupanje.
Še bolj me sram, da se isti Semolič javno razglaša za varuha delavskih pravic, v resnici pa je salonski sindikalist, ki se sprehodi kvečjemu do ljubljanskega Kongresnega trga in je slep za resnične težave delavcev v slovenskih podjetjih.
Sram me je, da je sindikalist Semolič molčal, ko so večinoma tuji delavci v Stožicah v mrazu in snegu, dan in noč, tudi po 14 ur na dan, gradili razvpiti štadion.
Še bolj me je sram, da je Semolič po kalvariji delavcev v Stožicah za delavski praznik na Rožniku za častnega gosta povabil ljubljanskega župana Jankovića.
Sram me je, da je ekonomist Jože Mencinger v tranziciji menedžerje javno spodbujal k sporni privatizaciji družbenega premoženja, ko je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Še bolj me je sram, da isti Mencinger še danes velja za »slovensko« privatizacijsko Kasandro in se razglaša za velikega borca proti tajkunizaciji Slovenije, v resnici pa je lažni certifikatski prerok in eden od idejnih očetov slovenskih tajkunov.
Sram me je, da je Slovenija postala država, kjer so nosilci nizkotnih in amoralnih dejanj javni varuhi morale in vrednot.
Še bolj me je sram, da se številni grobarji slovenskih podjetij prosto sprehajajo po državi.
Kljub vsemu sem vesel, ko to pišem.
Še bolj sem vesel, ker vem, da se mnogi strinjajo z mano, vendar iz strahu molčijo.
Volivke in volivci, če je tudi vas sram moralnega, ekonomskega in političnega razkroja slovenske družbe, imejte to v mislih, ko se boste odločati na nedeljskih volitvah, komu boste zaupali svoj glas!