Javno pismo gospe Spomenki Hribar
Ustavljanje »netolerantne« desnice ob slepi toleranci do levice!
Nedavni posvet v Državnem svetu (13. februar 2012) v sodelovanju z Gibanjem za družbeno prenovo SINTEZA na temo Etika in družbene vrednote v politiki, je ob poglobljenem nagovoru predsednika DS mag. Blaža Kavčiča prinesel celo vrsto izjemnih referatov uvodničarjev. Se pa razprava ni uspela ogniti aktualni politiki, ki ji je pa ravno manjkala ustrezna etična presoja.
Nastop spoštovane Spomenke Hribar je, podobno kot v njenih predhodnih nastopih in člankih, izzvenel v kritiki, zgražanju in opozarjanju na sedanji prihod politične desnice v Sloveniji in se dotaknil tudi konkretnega »nelegitimnega odvzema« mandatarstva relativnemu zmagovalcu Zoranu Jankoviću.
Prvič, ga. Spomenka Hribar bi morala le vedeti, da relativni zmagovalec ne more biti mandatar, če mu ne uspe zbrati absolutnega števila glasov v parlamentu, torej sestaviti koalicije; in da so bili manevri političnega prijatelja predsednika Türka pravzaprav neproduktivno zavlačevanje prepotrebnega konstituiranja vlade.
Spodaj podpisana udeleženca simpozija pa se ne želiva spuščati v presojo legitimnosti imenovanih peripetij. Bolj kot to je pomembno, da se spregleduje, da je menjavanje med desnim in levim polom dejansko nekaj legitimnega.
Dr. Albin Ogris je že pred več kot pol stoletja v svojem delu Politične stranke zapisal, da je stranka brez vsaj ene nasprotne logični nonsens. Srčika demokracije je politični pluralizem kot nasprotje družbene okostenelosti!
Še bolj pa na naju je razočarala odsotnostjo njene kritike slovenske levice in etične presoje njenih ravnanj v dvajsetih letih tranzicije.
Ob »ustavljanju enih« je potrebno le povedati, da desnica deluje programsko dokaj konsistentno; ima torej svojo identiteto, z vsemi dobrimi in slabimi atributi.
Da je levica praviloma manj fundamentalna oz. bolj tolerantna do drugačnega morda drži, a je to le preozek kriterij, da bi ji podelili etični primat.
Ravno tranzicijska levica je po oceni mnogih kriva za moralno erozija političnega sistema in družbenih razmer.
Od vseh strani kritizirani madžarski premier Orban pa ima le v nečem prav: postkomunistična levica se je ob svojih preimenovanjih v bistvu transformirala v klientelistična, koruptivna omrežja – ravno zaradi zgodovinsko pogojenega etičnega deficita. To več ali manj velja za vse bivše enopartijske režime.
Zato ni čudno, da je tranzicijska levica tudi na teoretski ravni bore malo doprinesla k modernizaciji socialne, socialdemokracije doktrine, saj jo je vodil le pragmatični vidik: oblast in denar in seveda skrb, da ne bi kdo zaradi preteklih grehov prišel pred sodišče. Njihovi programi so zato zbir odgovorov iz anket javnega mnenja, lepljenke želja s pomočjo katere se lovijo volilni glasovi – kot so pri koalicijskem usklajevanju nedavno ugotovili tudi v Virantovi Državljanski listi. Ad hoc »stranka lovača«, ki jo trenutno uteleša Pozitivna Slovenija, je kot tisto, kar je nekoč rekel Vinko Šimek: Ista gaža, samo druga embalaža - kontra Janševi SDS.
Ob vseh naštevanjih družbenih anomalij v katerih se je znašla Slovenija, ki so izhajale tako iz njenega referata kot nastopov drugih, je uvodničarka spregledala, da je v dvajsetletnem obdobju strankarskega sistema, imela tranzicijska levica najdaljši staž pri vodenju države, kar dobrih 14 let.
Iz teh obdobij tudi v največji meri izhajajo negativni družbeni pojavi: od vzpostavitve t.i. plenilskega kapitalizma, (struji komunističnih pragmatikov se očitno ni bilo težko »predesniti« v novodobne kapitaliste), polaščanja nekdanjega družbenega premoženja, odtekanja kapitala v tujino, razgrajevanje pravnega reda (izrazito po letu 1992), vzpostavitev pravega sistema dveh državljanov (Baričević & Meglič, itd.), mnogih elementov sistemske korupcije, … , do razgradnje, komercializacije in privatizacije javnih zavodov in drugih neoliberalnih potez Pahorjeve vlade, ….- če se osredotočimo na zadnje obdobje. Da ne govorimo o neizpolnitvi vrste obljub o prepovedi plasiranja denarja v finančne oaze oziroma obdavčitve finančnih transakcij, … , do neizpolnjene obljube o sankcioniranju neplačevanja plač in prispevkov za delavce.
In če je že imenovana uvodničarka govorila o konkretnih imenih, npr. »pozitivnem« Jankoviču, bi lahko tudi sama sprevidela, da ima eden od njegovih največjih spomenikov Stožice še kako velik madež: na desetine neplačanih podizvalalcev in delavcev, ki še danes niso prejeli plačila.
»Če je to levica, sem jaz papež«, je omenil eden od razpravljavcev na posvetu.
Ravno tranzicijska levica (oz. vplivni krog ljudi iz Foruma 21) je bila in je še vedno glavna blokada, da v Sloveniji v vseh 20 letih pluralizma niso razvijale nove leve alternative, saj so botri postkomunistične levice v pretežni meri nadzorovali medije in si s tem zagotovili popolni monopol nad levo volilno bazo. Medijsko »zalivanje trsa« in »sekanje trsa« v nekem trenutku volilne kampanje nedavnih državnozborskih volitev več kot nazorno ponazarja kaj pomeni vpliv omrežja na medije. Medijski vzpon Virantove liste v določen »obetavnem » obdobju in današnji pogrom tudi marsikaj pove.
Tudi ta kritični prispevek o tranzicijski levici , verjetno ne bo objavljen nikjer ?!
Očitno ni hujšega, če kdo iz leve idejne sfere posega v volilno bazo tranzicijske levice. Malo v prispodobi: lovite belice tam na desni, naše rdečeoke pa pustite na miru !
Vsak poizkus ustanavljanja neodvisne, (nekomunistične) levice je bil deležen popolne medijske blokade. Zato tudi ni bilo čudno, da je bila v času politične pomladi ravno Tomšič – Pučnikova Socialdemokratska stranka Slovenije deležna največ »pozornosti« bivših sil, v smislu diskvalifikacije in destabilizacije - ne samo s pomočjo medijev, ampak tudi operativnega pokrivanja bivših sodelavcev SDV.
O tem kako je treba obračunati z temi, ki ne spoštujejo voljo »partije« najdemo primere tudi v »prenovljenih«, sedanjih časih in četudi se ne spuščamo v konkreten poizkus političnega uboja posameznika, ne moremo mimo vprašanja političnih metod. To je tudi ena od stalnic etične erozije slovenske levice, njen postulat: namen posvečuje sredstvo – vključno z lažjo, diskvalifikacijami in likvidacijami. Vprašanje metod je izredno pomembna tema etične presoje, ne glede na to, da so sicer sedanje politične, medijske likvidacije pravzaprav mila sredstva napram masovnim povojnim pobojem neoboroženega prebivalstva.
Glavnina kasnejših razprav o etiki je izzvenela v tem, da Slovenija potrebuje neko novo postavitev levice oz. novo socialdemokratsko stranko, navkljub zavedanju o teoretskih zagatah postavitve danes in praktičnim aplikacijah ob aktualnih vprašanjih.
Janko Prunk je na posvetu povedal, da je ravno socialna politika tista, ki je v zgodovini Slovenije odigrala ključno vlogo stranke t.i. tretje poti, še posebno v prvi polovici 20. stoletja!
Na tem zasedanju pa je razpravljavec Žiga Šorli eksplicitno poudaril, da je potrebno ustanoviti forum za novo levico: » Manjka nam vplivna levičarska stranka, katere program in praksa bo temeljila na etičnih načelih - in to je dejstvo!«
Od tako pronicljive in vplivne družbene kritičarke bi ob večjem historičnem premisleku pričakovali tudi malo več dialektičnega razmisleka, v smislu, da je za zmago sredinske desne koalicije botrovala največ ravno kvazi levica z vsemi klientelističnimi, koruptivnimi omrežji in politiko, ki žal v prvi vrsti ni sledila javnemu interesu, kar bi od levice lahko pričakovali.
Ustavljanje »netolerantne« desnice ob slepi toleranci do levice!
Nedavni posvet v Državnem svetu (13. februar 2012) v sodelovanju z Gibanjem za družbeno prenovo SINTEZA na temo Etika in družbene vrednote v politiki, je ob poglobljenem nagovoru predsednika DS mag. Blaža Kavčiča prinesel celo vrsto izjemnih referatov uvodničarjev. Se pa razprava ni uspela ogniti aktualni politiki, ki ji je pa ravno manjkala ustrezna etična presoja.
Nastop spoštovane Spomenke Hribar je, podobno kot v njenih predhodnih nastopih in člankih, izzvenel v kritiki, zgražanju in opozarjanju na sedanji prihod politične desnice v Sloveniji in se dotaknil tudi konkretnega »nelegitimnega odvzema« mandatarstva relativnemu zmagovalcu Zoranu Jankoviću.
Prvič, ga. Spomenka Hribar bi morala le vedeti, da relativni zmagovalec ne more biti mandatar, če mu ne uspe zbrati absolutnega števila glasov v parlamentu, torej sestaviti koalicije; in da so bili manevri političnega prijatelja predsednika Türka pravzaprav neproduktivno zavlačevanje prepotrebnega konstituiranja vlade.
Spodaj podpisana udeleženca simpozija pa se ne želiva spuščati v presojo legitimnosti imenovanih peripetij. Bolj kot to je pomembno, da se spregleduje, da je menjavanje med desnim in levim polom dejansko nekaj legitimnega.
Dr. Albin Ogris je že pred več kot pol stoletja v svojem delu Politične stranke zapisal, da je stranka brez vsaj ene nasprotne logični nonsens. Srčika demokracije je politični pluralizem kot nasprotje družbene okostenelosti!
Še bolj pa na naju je razočarala odsotnostjo njene kritike slovenske levice in etične presoje njenih ravnanj v dvajsetih letih tranzicije.
Ob »ustavljanju enih« je potrebno le povedati, da desnica deluje programsko dokaj konsistentno; ima torej svojo identiteto, z vsemi dobrimi in slabimi atributi.
Da je levica praviloma manj fundamentalna oz. bolj tolerantna do drugačnega morda drži, a je to le preozek kriterij, da bi ji podelili etični primat.
Ravno tranzicijska levica je po oceni mnogih kriva za moralno erozija političnega sistema in družbenih razmer.
Od vseh strani kritizirani madžarski premier Orban pa ima le v nečem prav: postkomunistična levica se je ob svojih preimenovanjih v bistvu transformirala v klientelistična, koruptivna omrežja – ravno zaradi zgodovinsko pogojenega etičnega deficita. To več ali manj velja za vse bivše enopartijske režime.
Zato ni čudno, da je tranzicijska levica tudi na teoretski ravni bore malo doprinesla k modernizaciji socialne, socialdemokracije doktrine, saj jo je vodil le pragmatični vidik: oblast in denar in seveda skrb, da ne bi kdo zaradi preteklih grehov prišel pred sodišče. Njihovi programi so zato zbir odgovorov iz anket javnega mnenja, lepljenke želja s pomočjo katere se lovijo volilni glasovi – kot so pri koalicijskem usklajevanju nedavno ugotovili tudi v Virantovi Državljanski listi. Ad hoc »stranka lovača«, ki jo trenutno uteleša Pozitivna Slovenija, je kot tisto, kar je nekoč rekel Vinko Šimek: Ista gaža, samo druga embalaža - kontra Janševi SDS.
Ob vseh naštevanjih družbenih anomalij v katerih se je znašla Slovenija, ki so izhajale tako iz njenega referata kot nastopov drugih, je uvodničarka spregledala, da je v dvajsetletnem obdobju strankarskega sistema, imela tranzicijska levica najdaljši staž pri vodenju države, kar dobrih 14 let.
Iz teh obdobij tudi v največji meri izhajajo negativni družbeni pojavi: od vzpostavitve t.i. plenilskega kapitalizma, (struji komunističnih pragmatikov se očitno ni bilo težko »predesniti« v novodobne kapitaliste), polaščanja nekdanjega družbenega premoženja, odtekanja kapitala v tujino, razgrajevanje pravnega reda (izrazito po letu 1992), vzpostavitev pravega sistema dveh državljanov (Baričević & Meglič, itd.), mnogih elementov sistemske korupcije, … , do razgradnje, komercializacije in privatizacije javnih zavodov in drugih neoliberalnih potez Pahorjeve vlade, ….- če se osredotočimo na zadnje obdobje. Da ne govorimo o neizpolnitvi vrste obljub o prepovedi plasiranja denarja v finančne oaze oziroma obdavčitve finančnih transakcij, … , do neizpolnjene obljube o sankcioniranju neplačevanja plač in prispevkov za delavce.
In če je že imenovana uvodničarka govorila o konkretnih imenih, npr. »pozitivnem« Jankoviču, bi lahko tudi sama sprevidela, da ima eden od njegovih največjih spomenikov Stožice še kako velik madež: na desetine neplačanih podizvalalcev in delavcev, ki še danes niso prejeli plačila.
»Če je to levica, sem jaz papež«, je omenil eden od razpravljavcev na posvetu.
Ravno tranzicijska levica (oz. vplivni krog ljudi iz Foruma 21) je bila in je še vedno glavna blokada, da v Sloveniji v vseh 20 letih pluralizma niso razvijale nove leve alternative, saj so botri postkomunistične levice v pretežni meri nadzorovali medije in si s tem zagotovili popolni monopol nad levo volilno bazo. Medijsko »zalivanje trsa« in »sekanje trsa« v nekem trenutku volilne kampanje nedavnih državnozborskih volitev več kot nazorno ponazarja kaj pomeni vpliv omrežja na medije. Medijski vzpon Virantove liste v določen »obetavnem » obdobju in današnji pogrom tudi marsikaj pove.
Tudi ta kritični prispevek o tranzicijski levici , verjetno ne bo objavljen nikjer ?!
Očitno ni hujšega, če kdo iz leve idejne sfere posega v volilno bazo tranzicijske levice. Malo v prispodobi: lovite belice tam na desni, naše rdečeoke pa pustite na miru !
Vsak poizkus ustanavljanja neodvisne, (nekomunistične) levice je bil deležen popolne medijske blokade. Zato tudi ni bilo čudno, da je bila v času politične pomladi ravno Tomšič – Pučnikova Socialdemokratska stranka Slovenije deležna največ »pozornosti« bivših sil, v smislu diskvalifikacije in destabilizacije - ne samo s pomočjo medijev, ampak tudi operativnega pokrivanja bivših sodelavcev SDV.
O tem kako je treba obračunati z temi, ki ne spoštujejo voljo »partije« najdemo primere tudi v »prenovljenih«, sedanjih časih in četudi se ne spuščamo v konkreten poizkus političnega uboja posameznika, ne moremo mimo vprašanja političnih metod. To je tudi ena od stalnic etične erozije slovenske levice, njen postulat: namen posvečuje sredstvo – vključno z lažjo, diskvalifikacijami in likvidacijami. Vprašanje metod je izredno pomembna tema etične presoje, ne glede na to, da so sicer sedanje politične, medijske likvidacije pravzaprav mila sredstva napram masovnim povojnim pobojem neoboroženega prebivalstva.
Glavnina kasnejših razprav o etiki je izzvenela v tem, da Slovenija potrebuje neko novo postavitev levice oz. novo socialdemokratsko stranko, navkljub zavedanju o teoretskih zagatah postavitve danes in praktičnim aplikacijah ob aktualnih vprašanjih.
Janko Prunk je na posvetu povedal, da je ravno socialna politika tista, ki je v zgodovini Slovenije odigrala ključno vlogo stranke t.i. tretje poti, še posebno v prvi polovici 20. stoletja!
Na tem zasedanju pa je razpravljavec Žiga Šorli eksplicitno poudaril, da je potrebno ustanoviti forum za novo levico: » Manjka nam vplivna levičarska stranka, katere program in praksa bo temeljila na etičnih načelih - in to je dejstvo!«
Od tako pronicljive in vplivne družbene kritičarke bi ob večjem historičnem premisleku pričakovali tudi malo več dialektičnega razmisleka, v smislu, da je za zmago sredinske desne koalicije botrovala največ ravno kvazi levica z vsemi klientelističnimi, koruptivnimi omrežji in politiko, ki žal v prvi vrsti ni sledila javnemu interesu, kar bi od levice lahko pričakovali.