Sobotna priloga Dela, 21.07.2012 00:00:00
Generacija Odgovornih: kdo smo in kaj hočemo
Pisalo se je leto 1991. Državo smo utemeljili na sanjah in optimizmu. V dvajsetih letih so se sanje razblinile, pozitivni naboj skoraj v celoti izčrpal. Pričakovanja in vero v prihodnost je požrla kolektivna tesnoba. Še pred leti je veljalo, da se Slovenci neradi preseljujemo in da nam življenje v domovini zelo ustreza – kar so pokazale tudi mednarodne primerjave –, danes pa se izseljevanje v tujino povečuje. Odhajajo zlasti mlajše generacije.
Izogibanje odgovornosti pri sprejemanju odločitev in neučinkovito vodenje (angl. leadership) sta se v vseh teh letih izkazala kot ključna problema slovenske družbe in države. Začetek finančne krize in recesija, v katero je naša država zdrsnila že drugič v zadnjih treh letih, sta okrepila raven družbenega nezadovoljstva do te mere, da je bila politična elita prvič doslej postavljena pred temeljno vprašanje svoje legitimnosti.
Skozi najhujšo politično, gospodarsko in družbeno krizo v samostojnosti Slovenije se kažejo obrisi razpada vrednostnega sistema in moralnih vrednot. Pričakovali smo, da se bo – podobno kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se gradili temelji nove države – prebudila civilna družba ter s svojo nad politično, neideološko avtoriteto opozorila na ključne probleme trenutnega stanja. To se ni zgodilo. Kot da bi se bogata tradicija državljanske pobude, ki je poganjala motor demokratizacije pred osamosvojitvijo, izčrpala, namesto nje pa prevladale pasivnost, brezbrižnost in vdanost v usodo.
Gibanje za odgovorno prihodnost
Na koncu pomladi se nas je skupina ljudi različnih ozadij odločila, da presekamo molk civilne družbe in se oglasimo kot del tiste generacije, ki je doslej ni še nihče nič vprašal ali pa se je sama umaknila pred političnim razmišljanjem in delovanjem, kajti politika se ji je ob premnogih razočaranjih zagnusila.
Pobuda, ki je idejno zorela več mesecev, je dobila prvo konkretno obliko, Memorandum o odgovorni prihodnosti. Nekakšen razmislek o tem, kje se nahajamo, kakšni so naši cilji in predvsem kaj nameravamo kot ljudje in država storiti, da se izkopljemo iz vedno globlje družbene, politične, družbene in ekonomske krize. Dokument ponuja temeljna izhodišča za sodelovanje zakonodajne in izvršilne oblasti, socialnih partnerjev in civilne družbe pri novi družbeni pogodbi za varno in stabilno prihodnost Slovenije (v celoti je dostopen na www.gibanje-odgovornih.si).
Tako Memorandum kot Gibanje odgovornih nasploh imata en sam cilj: sprožiti razmislek v naši kolektivni zavesti, prebuditi ljudi iz otopelosti in pasivnosti. Če tega ni bila sposobna storiti politična elita, ki naj bi zastopala naše interese, potem mora priti impulz iz vrst civilne družbe. Eno ključnih spoznanj avtorjev Memoranduma je namreč, da smo prišli do prelomne točke in da ni več časa za odlašanje. Če si bo narod res pisal sodbo sam, je skrajni čas, da odpremo prvo stran. V razmerah, ki hromijo državo, je treba odgovorno ukrepati. Tukaj in zdaj.
Neprijetna resnica iz Bruslja
Eden ključnih izzivov Slovenije v tem trenutku je vprašanje vodenja. Če hočemo ohraniti svojo nacionalno suverenost v evropskem geopolitičnem prostoru, moramo spremeniti vzorce, po katerih smo kot država in družba delovali v zadnjih dveh desetletjih. Ti vzorci so se v času gospodarske krize pokazali za neustrezne, neučinkovite ali celo škodljive.
Če želimo odgovorno in učinkovito voditi državo, je treba upoštevati načelo vzajemnega zaupanja in spoštovanja (angl.mutual trust and respect). Vodenje v prihodnosti bo temeljilo na skupinskem delu, močnih medosebnih odnosih, visoki sposobnosti sporazumevanja, kakovosti proizvodnje in storitev ter na intuitivnem reševanju problemov. Takšen pristop ima značilnosti »mehkega vodenja«, kar bi bilo po definiciji bližje ženskemu ali jang načelu.
Evropska komisija v svojem junijskem priporočilu opozarja Slovenijo, da v zadnjem letu ni izvedla nobene večje strukturne reforme ter ugotavlja, da »nacionalni program reform, ki ga je aprila poslala v Bruselj, ne vsebuje podrobnosti, kako namerava reforme izvesti, do kdaj, kdo bo pristojen za njihovo izvajanje in kakšne bodo proračunske posledice teh reform.« Evropska komisija prav tako meni, da je reformni program premalo specifičen in da sedaj načrtovane reforme ne zadoščajo.
Ugotovitve Komisije potrjujejo našo tezo o slabem vodenju kot sistemskem problemu. Kdor na našo državo gleda iz bruseljskega zornega kota, vidi njeno pravo podobo. Z gospodarsko krizo se je Slovenija spopadla neresno, brez potrebne odločnosti in odgovornosti.
V tokratnem sporočilu iz Bruslja ni omenjena še ena sistemska motnja, povezana z ne transparentnim sistemom javnega odločanja, ki odpira vrata korupciji. Gre za t.i. ujetje države (angl. state capture) ter medsebojno prepletenost politike in državnih podjetij. Privatizacija državnih bank je ohromljena, breme vedno novih dokapitalizacij pa nosimo davkoplačevalci.
Ukrepi za konsolidacijo javnih financ so nujni. Varčevanje in klestenje porabe iz državne blagajne sta že nekaj let del proti kriznih programov v članicah Evropske unije, ki so se uspešneje spopadle z najhujšo krizo v zadnjih osemdesetih letih. Slovenija se z njo sploh še ni zares spopadla. Ljudje se ne zavedajo, da najhujše šele prihaja. Politična elita obeh taborov o tem previdno molči.
Odgovornost civilne družbe
Gibanje Odgovornih se namerava aktivno vključiti v proces družbenega dialoga tudi tako, da v razpravo o prihodnjem razvoju Slovenije vključi čim več ostale civilne družbe in posameznikov, ki doslej niso imeli možnosti za izražanje svojih mnenj. V proces iskanja konstruktivnih idej in predlogov želimo združevati ves intelektualni in siceršnji potencial, ki ga ta država premore; tako doma kot v tujini, ne glede na politično, ideološko ali drugo pripadnost.
Doslej so se ljudje umikali iz razočaranja, ker se ni nič spremenilo in ker Slovenija na določenih področjih ni naredila nobenega koraka naprej. Obstala je v prostem teku. Memorandum o odgovorni prihodnosti je zato tudi poziv k razumu. Svoj del odgovornosti kot državljani z idejami in voljo za aktivno vključitev v konstruktivno razpravo prevzemamo tudi njegovi podpisniki.
Z ideološkimi in zgodovinskimi temami se ne mislimo ukvarjati. Energijo usmerjamo v prihodnost, v iskanje novega, demokratično sprejetega družbenega konsenza, ki je edini odgovor na dosedanjo destruktivno politiko upravljanja in gospodarjenja.
Vztrajanje pri vzorcih, ki smo jih bili deležni v zadnjih leti