Ob navedenih priložnostih sem sindikalne funkcionarje javno spraševal, kje je bila njihova nenadna stavkovna gorečnost in delavska solidarnost, ko so npr. v 80-tih letih poslovodstva, podprta tudi s strani sindikalnih funkcionarjev in politikov, zadušila in kruto sankcionirala veliki spontani delavski štrajk v Luki Koper, zlomila odpor stavkajočih orodjarjev v Tomosu in razgnala stavkovni odbor v Litostroju. In kako to, da so sindikalni funkcionarji ob pogumnem in pokončnem soočenju Kmetiča in njegovega stavkovnega odbora s predstavniki republiških oblasti sedeli ob Šinigoju, ne pa na drugi strani pogajalske mize, med »svojimi« stavkajočimi železničarji. Pa, recimo, kje so bili sindikalni funkcionarji, ko so bili sosedni labinski rudarji v skoraj že legendarnem enomesečnem spopadu s takratno »delavsko« komunistično oblastjo brutalno izigrani, ponižani in prevarani? In kako to, da ni bilo nobene splošne stavke, ko je v zadnjih letih razsula prejšnjega režima tudi po več deset odstotna inflacija požirala delavske plače, ko se že danes tako trdovratno borijo za vsak delavski evro, pa čeprav dobro vedo, da se lahko izmažemo iz sedanje krize samo s skupnimi žrtvami. So imeli morebiti sindikalni funkcionarji takrat drugačna navodila? In kdo jim jih je dajal? Je bila morda splošna stavka v prejšnjem režimu le malce preveč tvegana stvar, da bi si mladi in ambiciozni sindikalni povzpetniki z njo lahkomiselno umazali roke? Ali pa se s sedanjim razkazovanjem sindikalnih mišic poskušajo vsaj malo oprati pred delavci zaradi svoje klavrne sindikalne preteklosti.
In ko so že ob zadnji stavki javnega sektorja opremili stavkajoče s transparenti, naj vlada jemlje denar tajkunom in ne delavcem, se sprašujem, kako to, da ni npr. sedanji Semoličev in Štrukljev sindikat organiziral niti ene same stavke, ko so mnogi menedžerji, pretežno iz vrst rdečih baronov, po javno objavljenih podatkih SDK vseh dvajset let tranzicije z ogromnimi oškodovanji družbenega premoženja spodkopavali slovensko gospodarstvo, najprej prek obvodnih podjetij po sporni Markovićevi zakonodaji (npr. HIT), pa prek spornih odlivov kapitala v tujino (Elan, PRIMEX idr.), in na koncu prek pošastnih menedžerskih prevzemov, ob katerih je ljudem zastal duh. Kje so bili ob vsem tem ti tako socialno čuteči sindikalni funkcionarji? So mar tudi tokrat imeli navodila, da morajo molčati? In kdo jim jih je spet dajal? Kako lahko danes grmijo zoper tajkune, če pa so s svojim sostorilskim molkom pomagali ustvarjati tajkunstvo. Ob vsem tem bi bilo higienično, da bi se ob svoji sedanji »narejeni« sindikalni bojevitosti vsaj kdaj pa kdaj le nekoliko zazrli tudi v ogledalo in se zamislili ob tej svoji klavrni sindikalni preteklosti in podobi.
Milan Gregorič (Tinjan 99, Škofije, tel. 05 6541130
Koper, 20. 5. 2012