Na dan kapitulacije Nemčije 8.5.1945 je Aleksandrov odposlanec general Morgan v Beogradu od Tita zahteval umik JA iz Trsta,Gorice in zaledja logističnega koridorja - Goriškega Krasa in Posočja. Churchille je izzival lokalno omejeno vojno z JA kot prvo lekcijo komunistom in posredno Stalinu. Iz depeš Churchilla maja in junija 1945 izhaja,da se mora AA pripraviti na spopad z JA in se rešiti bremena kvizlinških ujetnikov, ki naj jih čim prej vrne SZ in Jugoslaviji kot je bilo dogovorjeno na Jalti. Tako so Angleži konec maja 1945 podtaknili Črnega Petra Jugoslovanom,v času ko se je iz nacističnih taborišč vračalo 60.000 okostnjakov,in kjer je umrlo 12.000 antifašistov. Ni bilo zdravil,niti dovolj hrane celo za te uboge preživele taboriščnike. Tito je zavlačeval in se trdo pogajal,saj so jugoslovanski narodi utrpeli ogromne žrtve,da bi Slovenci dobili Trst in Gorico. Za vse narode Evrope je bil 8.5.1945 konec vojne razen za Jugoslavijo, ki je bila še vedno v vojni s kraljevino Italijo in ta je bila že leto in pol zaveznica AA.
Spopad je postajal neizogiben. Hitra likvidacija s Koroške vrnjenih ustašev in domobrancev je bila za JA nujna vojaška obrambna operacija in signal da se bo JA zoperstavila napadu AA. AA se zagotovo ne bi ustavili na Rapalski meji,saj sta Churchill in Stalin za Jugoslavijo podpisala delitev »petdeset-petdeset«.Obveljala bi tudi Rapalska meja,saj so bili AA zelo zaskrbljeni za stabilnost Italije kot njihove nove zaveznice in niso želeli prizadeti Italijanov s krivično mejo. Tito je v zadnji sekundi taktično popusti in JA se je 12.6.1945 umaknila na zahtevano Morganovo linijo. Pod svojo vojaško upravo pa je JA še vedno zadržala večji del italijanskega ozemlja, ki ga je terjala zase,Primorsko in Istro brez Pulja.
Mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo je bila sklenjena v Parizu 10.2.1947 ter uveljavljena 15.9.1947 z začasno državno mejo. Nazaj smo dobili Posočje,Goriški Kras, Goriška Brda in predmestje Gorice. Odslej Tito ni več potreboval podpore SZ v boju za zahodno mejo in začel se je pripravljati na ločitev od Stalina.
Vojni spopad z AA je ponovno grozil leta 1953 za Slovensko Primorje-delitev ozemlja STO. Istočasno se je Jugoslavija borila za pravice Slovencev na Koroškem in leta 1955 je bila podpisnica ADP. Tako lahko upravičeno trdimo, da je leto 1955 prvo zares povojno leto za Jugoslavijo in se je lahko bolj posvetila mednarodnemu gospodarskemu sodelovanju in socialističnemu razvoju in ne več boju za svoje meje,v resnici za slovensko ozemlje in morje. Brez socialistične Jugoslavije in velikanskih žrtev narodov Jugoslavije ne bi bilo nikoli države Slovenije,ampak bi danes delila usodo Katalonije v kraljevini Jugoslaviji.
Za Jugoslavijo je konec vojne 10.2.1947 in ne s kapitulacijo Nemčije 8.5.1945. Še več, šele leta 1977 je italijanski parlament priznal Jugoslaviji sedanjo državno mejo med Italijo in Slovenijo in dobili smo mednarodno priznane meje.
Kako sramotno nehvaležna je danes ta podalpska državica do svojih očetov!
Boris Nemec
Šempeter pri Gorici