Spoštovani kardinal Rode,

Z vašim nedavnim nagovorom v Šentjoštu nad Horjulom ste ponovno dokazali kako težko je živeti kot resnični kristjan v mirnem času in kako še posebej hudo je to moralo biti med drugo vojno.

Vaši kritiki v medijih vam ne priznavajo, da je med vojno potekala tudi državljanska vojna in ne le osvobodilna. Nočejo vam priznati, da so se partizani borili ne le za svobodo ampak istočasno tudi za pravičnejšo družbo- socialno revolucijo po vojni. Bila je revolucija za pravice revnih in zavrženih ter proti pohlepu bogatih in oblastniške RKC. Tisti, ki jih je bilo strah pravičnejše povojne družbe, so organizirali domobrance v proti revolucijo in v ta namen prosili za pomoč okupatorje. To zagotovo ni bilo v skladu s Kristusovim naukom in po vojni je sledila božja kazen in pokora. A žal so resnične povojne žrtve bili partizani in kmečke družine, ki so omogočile partizanom zmago na strani sodobne antifašistične Evrope. Titovi komunisti, imajo nedvomno veliko zaslug za vodenje osvobodilnega boja 1941-45, saj so bili leta 1941 najbolj pripravljeni, tako organizacijsko in vojaško, za delovanje v vojni. Zato je povsem razumljivo, da so prevzeli vodilno vlogo med vojno. Toda leta 1946 je Titova partija zlorabila partizansko zmago ter izdala partizanski boj za svobodo in pravičnejšo družbo, socialno revolucijo, ter uvedla najhujšo obliko diktature, sovjetski stalinizem. S slovenskim kmetom in poštenimi partizani je Titova partija ravnala veliko huje kot fašisti med obema vojnama na Primorskem. Kdor je bil pokončen partizan je padel v nemilost, po večini so preživeli potuhnjenci in negativci. In zakaj vam danes samooklicani levičarji nočejo priznati, da so se partizani borili tudi za socialno revolucijo?

Evropski parlament je junija nagradil Borisa pahorja za državljnana Evrope. Nagrada mu bo vročena ob njegovi stoletnici 26. avgusta 2013.povzemamo interju objavlja v Žurnal24 13. juluja 2013:

Ali vidite samo slabe stvari?
Kakor zdaj vozi Slovenija ... Saj tudi Evropa ne ve, kaj bo.

No, pa začniva pri Evropi. Pred kratkim ste dobili pomembno priznanje, nagrado državljan Evrope.
Pomembno je za nas, Slovence, ne vem pa, ali ga bodo opazili Italijani. Kdo se zanima za vseh teh 43 nagrajencev.

Slovenci se.
Saj je tudi meni prav. Meni se je zdelo, da sem uspel, ko so me 90. leta prevedli Francozi. Takrat sem rekel, to je zdaj priznanje našega jezika, ne samo tržaškega, ampak na splošno. Pariz namreč še vedno velja za center evropske kulture, čeprav so danes pomembnejši denar, tehnika in drugo. Evgen Bavčar je recimo rekel, da bomo šli prek Pariza v Trst, in to se je zgodilo. Trst me je pravzaprav sprejel šele po letu 2008. Italijani oziroma fašisti so nas imeli za barbare.

Stečaj Iskra Delte se je, po več kot 23 letih,  zaključil 1. marca 2013  s poročilom stečajnega upravitelja  odvetnika Srečka Jadeka. Poročilo ugotavlja, da je na računu ostalo, po poplačilu vseh upnikov, še 690,89 €. Za slovensko sodstvo je stečaj Iskra Delte velika blamaža, saj se je stečaj končal s popolnim 100% poplačilom vseh upnikov, in to celo z obrestmi, četudi je ljubljansko sodišče  5. 2. 1990 sprejelo sklep, da se  stečajni postopek začne  zaradi nesporno ugotovljene težke finančne situacije. Sodišče je tako zavrnilo potrebo po ugotavljanju ekonomsko finančnega stanja  z izvedenci, kot določa Zakon (86 člen, Ur.list SFRJ št 84/89). Glej prilogo. Resnica o zaroti slovenske udbe v letih 1988-1989 za uničenej visoko tehnoloških podjetij ISKRE, počasi prodira na svetlo. O tem je pisal tudi Lucu v Nedeljskem dnevniku 8. junija 2008. Finančno poročilo o zaključku stečaja je tudi dober  odgovor na zmotne trditve Antona Stipaniča o Iskri Delti  v knjigi  Od pastirja do direktorja. 

Italijanski pregovor Disfatta di Caporetto je pregovor za popolni poraz. In prav to je za Slovenijo investicija v TEŠ 6. Vili Kovačič, vsem znani borec proti TEŠ 6, piše:

POČASI, A VZTRAJNO SE LUŠČI RESNICA O TEŠ6

TEŠ6 se je podražil za 140 mio. Ko sem jaz to napovedoval, poleti 2012, so se v resnem časopisu Delo norčevali iz mene – prišel sem celo v ponedeljkova Ozadja s črno piko. Ko sem poslal odgovor mi ga niso objavil. To je porazna slika našega novinarstva, ki nosi veliko (ne)odgovornost tudi za TEŠ6. Drugi  (RTVSLO) so komentirali, da TEŠ ni zavajal in da korupcijska preiskava ne more biti razlog za ne-dodelitev poroštva. Zdaj imamo  TEŠ6 na grbi vsi, tudi novinarji – in njihovi otroci.

Poslanci DZ RS, ki so izvoljeni  predstavniki ljudstva so si uzurpirali oblast tako, da odrekajo suverenemu ljudstvu RS pravico, da si sami določajo ustavo. Kot Luis XIV  si domišljajo "Le loi c'est moi" ali Zakon sem jaz. Glasovanje je bilo 86 ZA in le 1 proti, to je bil edini neodvisni poslanec IVAN VOGRIN, ki je glasoval po svoji vesti, kot ga zavezuje ustava. Vsi ostali poslanci so "opice", ki jim vodja poslanske skupine ukaće kdaj biti ZA in kdaj biti PROTI .Vili Kovačič eden najvidnejših borcev za suverene pravice ljudstva je predsedniku DZ RS, ki se je 31.5.13 v Ajdovščini udeležil Skupščine ljudstva, napisal pismo z sledečo vsebino:

Gospod Janko Veber predsednik DZ !

Pišem Vam, ker ne morem priti fizično, vendar sem v mislih z Vami. Čestitam Vam za vaš »pogum«, saj  si nisem mogel predstavljati, da pride prvi med parlamentarci med ljudstvo na ljudsko skupščino, ki naj bi bila zavezana neposredni demokraciji.  Prav zato se z nekaterimi ugovori.

1.  Danes ste poslanci v DZ razglasili ustavne spremembe brez ljudstva in mimo ljudstva. Prav nobenega sodelovanja predstavnikov državljanov in civilnih združenj v Ustavni komisiji niti v strokovni skupini, doslej ni bilo. Čeprav smo mi to vseskozi neuspešno zahtevali se v Državnem zboru vztrajno  širi laž, da je do sprememb prišlo po nekakšnem sodelovanju z državljani in civilno družbo.
2. Trditev, da ste s spremembami dali referendum v roke ljudstvu je v celoti neresnična.  Nekaj kar je ljudstvo že imelo mu ne more biti podeljeno ponovno. Če ste predlagateljstvo referenduma  odvzeli politiki – 30 poslancem in Državnem svetu (s čemer se  seveda strinjamo),  s tem še niste dali referendum dali v roke državljanov.  To je zavajanje – nekaj kar ljudstvo že ima, mu ne more dobiti  še enkrat.