Vpliven ameriški ekonomist Nouriel Roubini je v pogovoru za The Wall Street Journal dejal, da se globalni recesiji pravzaprav ni mogoče več izogniti in da bo v naslednjih dveh do treh mesecih jasno, v katero smer bo šlo gospodarstvo. Preprečitev nove recesije je ''misija nemogoče'', tako trdi eden osrednjih ameriških strokovnjakov za gospodarstvo Roubini.

Sam ima svoje premoženje v gotovini. ''Trenutno ni pravi čas za tvegane naložbe,'' pravi in dodaja, da sta ameriška finančna nestabilnost in kriza v evroobmočju preveč pretresli trge, da bi se kazalo igrati s tveganimi naložbami.
Ob tem opozarja na samodestruktivnost podjetij, ki svoje težave rešujejo z nižanjem stroškov dela, torej odpuščanji in nižanjem plač.
''Podjetja ne počnejo ničesar, pravzaprav sploh ne pomagajo. Zaradi tveganj so bolj živčna. Trdijo, da znižujejo stroške, ker imajo odvečne kapacitete, in da ne zaposlujejo delavcev, ker ni dovolj velikega končnega povpraševanja. Vendar gre za paradoks, za kavelj 22. Če ne zaposluješ ljudi, ti nimajo dovolj zaslužka, kar pomeni da ni dovolj kupne moči, ni dovolj porabe in ni dovolj končnega povpraševanja,'' je v videointervjuju dejal Roubini.
Pravi, da so se razmere v zadnjih dveh, treh letih še dodatno poslabšale, ker je nastala velika prerazporeditev dohodka z dela na kapital, s plač na dobičke. Dohodkovna neenakost se je povečala. ''Prerazporeditev dohodka in bogastva tako še poslabšuje problem nezadostnega agregatnega povpraševanja,'' je dejal.

Napuh je eden od največjih naglavnih grehov, ki nikoli ne ostane brez kazni. O tem piše Uroš Urbas v današnjih Financah. O vsem se socialisti z njim ne moremo strinjati; zlasti o dostopnosti vrtcev za vse. Vsekakor pa ne moramo spregledati, da nam je oblast, ki nas ropa že 20 let, dopovedovala, da smo Slovenci pač najboljši daleč naokrog,  da le ne bi opazili, da v resnici zaostajamo  za drugimi in postajamo vse bolj revni.

Neva Železnik v Delu-pisma bralcev danes piše:

Gotovo nisem ne prva ne zadnja, ki ugotavlja, da se slovenska država sesuva, in zato ji večina čedalje manj zaupa in verjame vanjo. Z bolečo nostalgijo se spominjam, kako zelo smo bili srečni, ko so pred dvajsetimi leti našo samostojnost in neodvisnost ena za drugo priznavale evropske in druge države sveta. Tedaj nismo le upali, bili smo trdno prepričani, da bomo kmalu postali tako bogati kot Švica ali da bomo živeli še bolje kot prebivalci ZDA. Verjeli smo, da bosta demokracija in kapitalizem že sama po sebi boljša od državnega gospodarstva in samoupravnega socializma z eno samo – komunistično – stranko na čelu.
Zdaj, po dvajsetih letih, pa ljudje, predvsem čisto običajni delavski razred, pa uslužbenci, kmetje, intelektualci itd. iz dneva v dan bolj čutimo, da za nas ni prav nič boljše. Celo veliko slabše je!
V politiki se, tako kot nekoč, kar naprej gibljejo isti, čedalje bolj vase samo zaverovani, celo povampirjeni in nadvse pokvarjeni ljudje. Mislijo samo nase in na svoje zadnje plati. Ljudstva jim je figo mar. Delujejo pa tako, da minirajo vse, kar še hoče kdo storiti. To počnejo tako, da mu mečejo polena pod noge.

Žalostno je gledati na TV spopade med sindikalnimi voditelji in delodajalci; prvi bi radi kakšnih deset Evrov več na mesec, da bi mnogi delavci sploh preživeli, drugi pa trdijo, da bodo zaradi tega tovarne propadle. Oboji se kregajo za posamezna drevesa in njihovo senco, celotnega gozda pa sploh ne vidijo. Oboji se sploh ne zavedajo, da je njihove nesreče kriva katastrofalno vodena država.

Politiki razmetavajo z desetinami milijard Evrov za razvojno popolnoma zgrešene projekte. Obstoj delodajalcev je v veliki meri odvisen prav od politike, sindikati pa ne razumejo, da so njihove nesreče v resnici krivi politiki in veliko manj delodajalci. Politiki so omogočili mnogo predrage projekte avtocest, politiki razmetavajo milijarde Evrov za projekte hitre železnice. Avtoceste bomo prodali za polovično ceno tujcem in potem te milijarde vložili v železnice, da jih bomo na koncu za simboličen 1 EVRO prodali Nemcem. Gradili bomo termo centrale na lignit v Šoštanju in vozili črni premog iz Indonezije v Koper in dalje po hitri železnici na Madžarsko. A ne bi raje ta premog pokurili kar v termo centrali v Kopru in zaprli podzemne rove lignita v Šoštanju?

Ponovno se nam bliža 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 izbral kot dan spomina na totalitarizme, ki so pestili evropske narode v prejšnjem stoletju. Datum 23. avgust  je dan podpisa pakta o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično SZ leta 1939. Najbolj nevarni totalitarizem, ki je preživel in se širi ter ogroža mir po vsem svetu, to je fašizem pa je bil potisnjen v ozadje, kot tudi njihovi avtorji Mussolini in Italija. Vseh sedem slovenskih evroposlancev pa je dalo svoj glas za tak izbor, čeprav je bil slovenski narod v preteklosti in tudi danes žrtev predvsem FAŠIZMA s pomočjo vatikanskega katolicizma (čast Kristusove cerkve je rešila večina duhovnikov, še posebej z okupirane Primorske).

Fašizem je osrednja grožnja tudi danes in najnovejše blazno dejanje skrajneža v Oslu dokazuje prav to. Resolucija Evropskega parlamenta o totalitarizmih  je bila zamujena priložnost, ker ni obsodila predvsem preživetje fašizma v premnogih okoljih Evrope in sveta.

Pridružujemo se Forumu za Goriško, ki je v svojem pismu predsedniku DZ RS izpostavil nesprejemljivost datuma 23.8.Ta datum je bil razumljiva zahteva predvsem pribaltskih držav in je močno ustrezala vsem zahodnim državam in Vatikanu, da zamegljujejo lastno krivdo za spodbujanje napadalnosti Hitlerja proti SZ ter  sramotnega podpisa Münchenskega sporazuma med vodilnima nacifašističnima diktatorjema (Hitler, Mussolini) ter predsednikoma Anglije in Francije.

Slovenski pisatelj Boris Pahor je eden redkih, ki je imel pogum prav vsem totalitarizmom reči NE! Uradna Slovenija ga je odkrila  pri njegovih 93 letih zgolj za to, ker ga ni več mogla ignorirati ob visokih odlikovanjih v tujini. Bil je pač vedno slaba vest vsem zvrstem slovenskih politikov. Čestitamo mu za njegov rojstni dan, ki ga praznuje 26.8.

Svobodni sindikati Slovenije se zavzemajo za dvig delavskih plač in tako izkazujejo več modrosti kot vsi naši politiki. Ali se politiki sploh zavedajo, da imajo s kapitalom glede delavskih pravic povsem nasprotne interese ?
 
Uprave družb želijo čim nižje plače in  sorazmerno visoko brezposelnost, da bi lastnikom zagotovili  visoke dobičke, zase pa  visoke nagrade in odpravnine ali  si celo  zagotovili menedžerske prevzeme.Največji odkloni so prav tam, kjer ima politika največji vpliv. Politiki bi morali skrbeti, da bodo plače  delavcev čim višje in bodo tudi stalno rastle, saj bo le tako mogoče zagotavljati dovolj denarja za pokojninsko in zdravstveno blagajno ter družbeno nadgradnjo.
 

Politiki so omogočili managerske prevzeme svojim političnim prijateljem in za svoje osebne koristi. Že desetletja je znano, da so managerski prevzemi smiselni samo za podjetja, ki jim grozi likvidacija. Pametni lastniki ne prodajajo dobro stoječih podjetij. Tak "neumen" lastnik je samo slovenska država in v njenem imenu skorumpirani politiki.

Naloga politikov nedvomno je, da lastnikom kapitala stalno omogočajo čim boljše pogoje poslovanja doma in v tujini ter vabijo  tuje investitorje v Slovenijo ter tako razbijajo vse  monopolne dejavnosti doma. Skrbijo naj tudi za podporo našim gospodarskim družbam, ki so  v mednarodni delitvi dela  stalno pod hudim konkurenčnim pritiskom; da bi te družbe lahko stalno povečevale dodano vrednost na izvoženo blago in storitve, kar edino zagotavlja hkrati  visoke plače zaposlenih in   dobiček družbe. Za tak učinkovit razvojni preboj mora država ponujati ugodne pogoje tudi za tuje investitorje v Sloveniji. Mencingerjevo zavzemanje proti  tujim investicijam v Sloveniji je predvsem potuha monopolu domačih lastnikov in managerjem za neinventivnost na škodo slovenskih državljanov.

Edini pravi nacionalni interes je visok in stalno naraščajoč materialni, socialni in družbeni standard državljanov in brezposelnost pod 2%. Ta cilj je mogoče dosegati le za razvojno naravnano politko gospodarskega razvoja, ki pa ji sedanji slovenski politiki niso kos zaradi skorumpiranosti.

Borut Pahor je avgusta 2010 na tiskovni konferenci izjavil: Imamo žalostno tradicijo neplačevanja plač in  prispevkov delavcem "i nikome ništa".
Zagotovil je, da je neplačevanje prispevkov in plač kaznivo dejanj; če ni tako, je rekel,pa bo spremenil zakonodajo, da bo tako.

Obljubiti da, a obljubo izpolniti je zanj očitno preveč.
 
Dnevnikov zvočni zapis z dne 6-8-2010 in ponuja še kratek video zapis njegovega modrovanja.

Skrbimo za vse mogoče pravice posameznika, tudi kriminalca. Ne poskrbimo pa za osnovno človekovo pravico: perspektivno življenje v poštenem okolju.

Tako se glasi zaključni stavek članka avtorja Boža Dimnika, lobista in častnega konzula Hrvaške v Sloveniji, objavljenega v sobotni prilogi Dela 16. 7. 2011

Jeseni 2009  je ugledni mednarodni strokovnjak Peter Kraljič zapisal "Vlade RS naj prenehajo pleniti državo in naj skrbi za blaginjo naroda"     
Še vedno zelo aktualen intervju s Petrom Kraljičem izpred dveh let je objavil Dnevnik.

Z njim se lahko strinjamo ali tudi ne, vendar omenimo samo nekaj izmed številnih zanimivih izjav iz intervjuja :

"Pri nas se država kot lastnik obnaša celo slabše kot zasebniki, kar je najbolj vidno v njenih podjetjih". Pa še " Minister za promet Patrick Vlačič bi moral odstopiti, saj je en lažnjivi kljukec" in še "Minister Vlačič pravi, da nemškim železnicam ne bodo dali infrastrukture. Ne vem zakaj jim ne bi dali, saj je ne morejo odnesti. Vse drugo bodo prej oodnesli. Očitno sploh ne razumejo kako deluje ekonomija." in še "IMD, ki meri konkurenčnost držav je Slovenijo pri nadzornih svetih podjetij uvrstil na zadnje, to je 57. mesto, od analiziranih držav", pa še dalje "država pošilja denar v banke, ta pa se ne preliva v gospodarstvo, na drugi strani pa država nima ideje, kam vlagati, razen v infrastrukturne projekte z vprašljivimi makroekonomskimi učinki". "Država nima vizije razvoja našega gospodarstva. Tudi Drnovšek je kot premier ni imel. On je celo govoril, da kdor ima vizije je bolan" nadaljuje avtor. "Janez Janša nam je za vzor postavljal Estonijo, ki je bila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja krepko za nami, a je očitno imela neko vizijo, ker je sedaj v mnogih ozirih pred nami" in "Slovenska vojska ima 7500 vojakov in 1300 uradnikov v obrambnem ministrvu. Imamo vojsko, ki ni večja od rimske legije, ki so jo vodili konzul in nekaj centurionov" in dalje " Švica ima 6 ministrov, Slovenija pa 17. Za vseh 8 ministrov, ki se ukvarjajo z ekonomijo bi moral biti en sam, tako si vsaj ne bi nagajali drug drugemu".
K temu intervjuju je zanimivo tudi pismo objavljeno v Dnevniku 3-10-2009 z naslovom Je menedžersko lastninjenje pot k razvoju podjetij ali umiranje na obroke. Poglejte pismo g.Sivestra Koprivnikarja iz Velenja.
 

Osupljive ideje ekonomista Mencingerja, ki je dokazoval, da so tuje investicije za Slovenijo škodljive in je tako zagotavljal teoretično podlago za tajkunizacijo Slovenije, je potrebno zavrniti. Prav zaradi pomanjkanja tujih naložb je Slovenija v preteklih letih zdrsnila v zelo velik gospodarski zastoj in si še dolga leta ne bo opomogla, če ne bo na široko odprla vrata tujim investitorjem. Sedanji finančni minister France Križanič kot tudi Mitja Gaspari pripadajo isti ekonomski šoli kot Mencinger in Štiblar, ki so olastninili inštitut EIPF (Ekonomski Inštitut Pravne Fakultete), in ki ga je ustanovil legendarni profesor Bajt.Za njegovega življenja je bil to zares mednarodno ugleden inštitut Zanimiv komentar na to temo prinašajo Finance, ki Mencingerja opredeljujeo kot teoretičnega očeta slovenske tajkunizacije. Rumeni cenzor Štiblar.